Tiskane izdaje
V počastitev tristote obletnice rojstva reformatorja opere Ch. W. Glucka so v Ljubljanski operi uprizorili skladateljevo prvo reformno in najbolj znano operno delo Orfej in Evridika.
Uprizoritev sta podpisala novi šef dirigent Jaroslav Kyzlink in režiser Jernej Lorenci, ki sta močno posegla v partituro (dunajska različica): Orfeja poje bariton (oktavo niže), spremenjena je zasedba inštrumentov v orkestru, delo je skrajšano (kot v povsem drugačni uprizoritvi režiserja Mariusza Trelinskega iz leta 2008, v kateri je Kyzlink sodeloval kot dirigent) in dodala nekaj odvečnih vrinkov.
Glasbena izvedba premiere je bila na ravni, kot je v tej hiši že dolgo nismo slišali. Dirigent je dobro pripravil zmanjšani orkester in vodil predstavo v tempih, skladnih z odrskim dogajanjem, čeprav je zvok orkestra zaradi neugodne akustike mestoma lahko tudi suh ali rezek.
Ob pristopu, sicer tako oddaljenem od historične izvajalske prakse, je igranje godal brez vibrata čudaštvo, saj postanejo vsa drobna ritmična in intonančna odstopanja še toliko bolj očitna. Odličen je bil operni zbor, ki ga je pripravila Željka Ulčnik-Remic. Presenetil je s polnim in mehkim zvokom, ostal v okvirih lepega petja tudi na najbolj izpostavljenih mestih, bil zvokovno ves čas uravnotežen in izrazno prepričljiv.
Jože Vidic je v vseh pogledih dobro poustvaril osrednjo vlogo Orfeja in obogatil svojo umetniško kariero z novim dosežkom, režijskim oviram navkljub. Težko je biti izrazno prepričljiv pri petju prémega govora mizi, zazrt vanjo skoraj celo prvo dejanje, ali pa péti polovico opere v enakomernem gibanju v prisilni drži. Zato ne preseneča, da so v izraznem ponotranjenju teksta ostale še neizrabljene, a dosegljive možnosti.
Glede režije je imela več sreče Martina Zadro, ki je ustvarila z Evridiko izrazito kreacijo in poživila predstavo. Tudi petje in igra Urške Arlič Gololičič v vlogi Amorja sta bili na visoki ravni. Vendar je že čas, da dobi pevka svojemu glasu primerno vlogo (ki v tej operi ni Amor, pač pa Evridika) in pokaže, kaj dejansko zmore.
Prva repriza je, kot običajno, delovala malce utrujeno. Orfej v interpretaciji Darka Vidica je bil prepričljiv. Pevca odlikujejo tehnično dovolj urejen, sonoren in gibek glas, velika naravna muzikalnost in dobra odrska prezenca. Članica Opernega studia Mojca Bitenc se je v vlogi Evridike izkazala kot obetavna pevka. Vloga je tehnično dobro postavljena, kvaliteta glasu nesporna, čas pa bo verjetno prinesel tudi večjo plastičnost in zrelost izraza.
Karina Oganjan kot Amor tehnično ni v idealnem stanju za petje Glucka zaradi rahlega zamika pri nastavitvi oziroma razvitju tona. To se pozna tako pri fraznem loku kot tudi pri recitativu, kjer se giblje občasno na robu intonančne varnosti, vendar je bil njen nastop še vedno soliden.
Na torkovi predstavi je prevzel vodstvo dirigent Marko Hribernik, verjetno brez vaje. Uvertura je bila ritmično in intonančno ohlapnejša, orkester pa tudi sicer nekoliko glasnejši. Seveda je moral slediti Kyzlinkovim mestoma vprašljivim tempom, zato pa je solistom omogočil veliko lepši tok kantilene. Orfejeva arija »Che puro ciel« v interpretaciji Jožeta Vidica je izstopala.
Norina Radovan je »odpela« vlogo Evridike. Slaba dikcija, ritmična nestabilnost, predvsem pa slaba tonska ataka in rinjenje tona onemogočajo slogovno korektno in izrazno prepričljivo izvedbo. Sicer pa to s strokovnega vidika ni edina vprašljiva zasedbena odločitev (vloga Amorja, zasedba Evridike in Amorja z isto vrsto soprana).
Lorenci je postavil dogajanje v svet »zaustavljenega časa« (slikarski svet Vasilija Jordana), ki sta ga estetsko dognano udejanjila Branko Hojnik z likovno čisto sceno in Belinda Radulović s čudovitimi kostumi. V odličnem uprizoritvenem okviru pa se zatakne. Če sledimo R. Cannonu, ki je opredelil opero kot »dramsko obliko, katere primarni jezik je glasba«, naj bi operna režija izhajala iz glasbe ali bila vsaj zasnovana na glasbi.
V tokratni uprizoritvi gre za režijo ob glasbi, ki je slučajno Gluckova, lahko pa bi bila tudi katera druga. Režija krni možnosti glasbenega izraza in izrinja glasbo s področja konstitutivno dramskega med scenske elemente. V uprizoritev so nasilno stlačene vsebine, ki z bistvom izvirnika nimajo nobene zveze in so prej kot ne izraz zadrege. Vrsta režijskih »rešitev« odpira tudi vprašanja obrti, pri čemer posebej izstopajo prisilni položaji in nenaravne situacije pri petju, ki predstavljajo izvajalcem velik dodaten napor, njihov doprinos pa je zanemarljiv.
Režiser in dirigent sta sodelovala z okrepljeno teoretsko ekipo. Pri ukvarjanju s posamičnim so spregledali, za kaj v Gluckovem in Calzabigijevem delu pravzaprav gre, in v čem je bistvo njune reforme. Gospóda nam med drugim sporočata, da je v operi manj lahko tudi več. Seveda, če imamo kaj povedati.
Res pa je izražanje s skromnejšimi sredstvi v umetniškem in obrtnem pogledu neprimerno zahtevnejše. Mrcvarjenje predloge in vnašanje balasta, ki je sodobna različica tistega, kar sta Gluck in Calzabigi zmetala iz opere serie metastasievsekega tipa, je v bistvu izrazit protireformacijski poseg. Le zelo dobra glasbena izvedba rešuje občinstvo pred slabo uro in pol Prokrustove postelje. Kdo že praznuje?
