Tiskane izdaje
Na Mali sceni MGL so krstno uprizorili jezikovno gibko in besed(il)no razkošno ter odrsko razgibano in radoživo komedijo Jere Ivanc Prevare, kakor jo je priznana klasična filologinja in prevajalka izmojstrila »po motivih komedije L'Ingannati (1532) anonimnega renesančnega avtorja« (dramaturški sodelavec in avtor sklepnih verzov je Gašper Tič).
Sredozemsko polnokrvni komedijski zaplet, ki po izročilu sega do antičnih Plavtovih Dvojčkov, s časovno odmaknjenostjo ter človeško polnokrvnostjo in vsečasnostjo imenitno izbranim soustvarjalcem ponuja ogromno priložnosti za žlahtno, razkošno in lahkotno komedijsko poigravanje, pri katerem je ves čas v ospredju »kako«, se pravi, način uprizarjanja.
Prepoznavne so zgodbe o dvojčkih, bratu in sestri obubožanega trgovca Virginia, ki ju življenje najprej surovo razdvoji in na koncu spet srečno zbliža, ko si najdeta v srečnem koncu v domačem okolju vsak najprimernejšega izvoljenca svojega srca.
O starcih, od katerih bi se skoporiti Virginio rad brez dote znebil svoje radožive in izbirčne Lelie ter bi se premožnejši in pohotnejši Gherardo celo nekritično hotel oženiti z njo, obenem pa se »znebiti« svoje možitveno neučakane in razvajene hčere Isabelle. Pa o njihovi temperamentni in preživetveno nabriti služinčadi ter o drugih značilnih predstavnikih tedanjega meščanstva, obrtništva, zaljubljenih študentov in celo predstavnice najstarejše obrti.
Vse te zgodbe povezuje ozračje renesančne prebujenosti telesa in vsakršnega čutnega hedonizma, ki ves čas v protagonistih spodmika temelje načelom družbeno zapovedanega v smeri prvinsko naturnega in prizemljenega. Posledice neobvladljive premoči naravnega in prvinskega so »prevare« kot zmagoslavje človekove polnokrvnosti, veselja do življenja in vsakršnega užitka, a tudi »prevare« kot temelj odrske (rado)živosti in razposajenosti.
Prav v iskanju prepričljivosti odrskega »prevarantstva« protagonistov sta našla plodno izhodišče za iskrivo ter virtuozno domišljeno in do podrobnosti izvedeno lahkotno glasbeno komedijo režiser Jaka Ivanc ter avtor glasbe in korepetitor Davor Herceg.
Slednji je z živo klavirsko spremljavo (Jana Severja, Marka Petrušiča ali avtorja glasbe samega) in spevnimi songi, suvereno odpetimi brez mikrofonov in ozvočenja, približal renesančno komedijo priljubljeni stilizaciji ameriške filmske burleske in lahkotne komedije.
Za močno stilizirano časovno patino je z renesančno slikovitostjo kostumov, lasulj in mask poskrbel kostumograf Leo Kulaš, medtem ko sta scenografa Milan Percan in režiser s starimi omarami in dvema vhodnima (tudi gledališkima) portaloma na vsaki strani poskrbela predvsem za domišljijsko odprt in funkcionalen odrski prostor za »prevarantsko« igro.
Za tipološko in historično stiliziran odrski gib je poskrbel koreograf Domen Valič, za zvrstno, jezikovno in tipološko raznoliko, slojevito ter funkcionalno izbiro govoric ter za njihovo zanesljivo izreko pa lektorica Maja Cerar.
Sekstet radoživih komedijantov in ubranih pevcev se pred občinstvom po zgledu commedie dell'arte virtuozno preoblači in hipoma značajsko preoblikuje kar v 14 komedijskih vlog. Prva mojstra značajskih pretvorb in najbolj žlahtna »prevaranta« sta nedvomno Gašper Tič (v vlogah obubožanega in skoporitnega starca Virginia, Gherardove jezične gardedame Pasquelle, Flamminijevega zapitega sluga Crivella ter »francoskega« lastnika gostišča pri Špeglu Agiata) in Uroš Smolej (v vlogah premožnega in pohotnega starca Gherarda, pa prsate dojilje Virginijevih dvojčkov Clemenzie, asketsko zarobljenega in nevarno zarobljenega Virginijevega sluga Scatizze ter »germanskega« lastnika gostilne pri Škisu Frulla).
Osrednjo vlogo dvojčice Lelie, ki se dejavno upre prisilni možitvi s starcem s spremembo spola v paža Fabia in s »prevaro« v tečajih zamaje ustaljene spolne prakse, je skrbno odmerjeno upodobila Viktorija Bencik Emeršič, njenega večinoma odsotnega brata dvojčka Fabrizia, ki se samoumevno zmagovito (kot izgubljeni sin) pojavi šele v srečnem finalu, pa samoposmehljivi Jurij Drevenšek.
Vlogi možitveno neučakane in razvajene lepotice Isabelle ter predrzno stvarne in odkrite pocestnice Helene je prispevala Nika Rozman, umetelni vlogi samovšečnega meščana Flamminia ter pesniško zasanjanega in gostobesednega študenta Pietra pa Domen Valič.
