Tiskane izdaje
Ludistični absurd
Situacija sicer predstavlja odpovedano predstavo, saj je nori rekviziter prodal vse kostume in rekvizite (le ona, z vso vestnostjo Sakešvilija, ki rojeva otroke, vedno poskrbi za rezervo, tudi svojega bleščečega kostuma). A če je ekspliciten dramski povod za norost nezaveden izbruh strahu in negotovosti ob novici o predsednikovi smrti kot ukinitvi vira »demokratične« diktature, je ta norost na odru Male drame vseprisotna, domala kot omejenost Sakešvilcev, trapastih junakov svojega življenja in ali cirkuške predstave.
Vilčnikovo besedilo se v replikah in dogajanju napaja v ludističnem absurdu; uprizoritvena ideja Luke Martina Škofa pa proti ludističnemu zamahu, pa tudi burlesknemu popačenju, premakne kar večji del igre in predvsem vizualno podobo sakešvilskih cirkusantov. Ti v kostumih Urške Recer postanejo pravi klovni, z rdečimi noski (ki lahko tudi svetijo), pretirano naličeni, s smešnimi frizurami ali dodanimi brki ter s peno »na pravih mestih« dopolnjenimi telesi. Ta premestitev poudarka v uprizoritvenem okviru je bistvena za učinkovanje celote. Kajti Vilčnikovo besedilo (zanj je lani prejel tudi Grumovo nagrado) vzdržuje norost in cirkusantstvo na metaforični ravni in kot takšna ju lahko prepoznamo v marsičem in marsikom, uprizoritveni okvir pa ju postavi v ospredje in vpelje kot eksplicitno realno dejstvo, kjer je v prvi vrsti zabava. Vilčnikova formalno spretna igra je sama po sebi res enigmatično skopa, a v impulzih asociativno odprta, in tu ponuja izhodišča za premeteno igro s fenomeni vladanja in vladanih, regulacije in podrejenosti na eni ter svobode na drugi strani, iz katerih pa čudaška komika butalske ali butnskalske topoglavosti ne zmore ali noče potegniti izrazitejših poudarkov.
Norosti
Čeprav se osrednji režijski in kostumski zasnutek ne izteče v ludistično resnico, to utelesita predvsem Gregor Baković in Maša Derganc. Bakovićevega Sakešvilija s kancem ubožne podrejenosti in ponižnosti v nekaj resnih točkah prežarči sumljiv dvom o veljavni resnici, Maša Derganc pa v nekaterih trenutkih preseneti kot prav neverjetna režiserka, ki ji je jasno dosti več, kot je videti, ali igralka, vešča pretvarjanja in navideznega uklanjanja. Boris Mihalj vzbuja možnost komentarja predvsem iz svoje celostne podobe napihnjene bodibilderske figure, Klemen Slakonja pa kot zmešani rekviziter za možnost zareze vse preveč nori po dvorani in zunaj nje, trk njegove norosti v interakciji s še »nenorimi« Sakešvilci pa je zaradi premajhne razlike negotov in nevoljen glede vidnega razcepa.
