Ocenjujemo: Tugomer

V ljubljanski Drami SNG so v soboto premierno uprizorili Levstikovega Tugomerja v režiji Diega de Bree

Objavljeno
09. december 2014 12.08
Nika Arhar
Nika Arhar
Uprizoritev v priredbi Žanine ­Mirčevske in režiji Diega de Bree se spopada s specifičnim zgodovinskim kontekstom vzpostavljanja identitete slovenskega naroda in Levstikovo jezikovno podobo druge polovice 19. stoletja s številnimi arhaičnimi zaznamki, a obenem išče nastavke za arhetipsko­ zgodbo naroda.

K takšni podobi vodijo predvsem odsotnost vsakršnih »distrakcij«, vizualna izčiščenost prazne odrske lupine s poudarjeno odrsko višino (oblikovalec prostora Iztok Vadnjal), od koder prosevajo snopi svetlobe (oblikovalec luči Diego de Brea), popolna odsotnost glasbe in poenotenje nemškega in slovanskega sveta v črni uniformiranosti z minimalnim razlikovanjem (kostumograf Blagoj Micevski).

De Brea postavlja v ospredje razhajanja med Slovani ob poskusu prevlade enotne, hierarhične nemške moči in predvsem vprašanje, kako se v družbeni strukturi lastnega naroda ob tem trku vzpostavlja slovanski junak Tugomer (Branko Šturbej). A njegova prehodnost med »razvitim novim svetom«, »civiliziranimi« Nemci in domačim poganskim ljudstvom ostaja ves čas zagonetna. Kot osebnost niha med privrženostjo slovenstvu in dovzetnostjo za nujnost sprememb ter prilagajanje v prihodnosti, kot branilca svobode in vere pa ga ta dilema moralno razceplja med romantično figuro naivne neodločnosti ter podobo nespretnega in neizkušenega politika.

Bolj kot k razumevanju njegove psihološke strukture ta mejnost napotuje k hermetičnosti lika. V jasnosti interpretacije in režijskega stališča je učinkovitejša raziskava socialnih struktur in silnic, ki se razkriva skozi pretehtane mizanscenske postavitve. Na praznem odru in ob subtilnih lučnih poudarkih se socialni vzorci grupiranja razkrijejo kot izraziti kazalci prepričanj in dvomov, zavezništev in sumničenj. Tugomerjeva pogosta izločenost jasno kaže na porušenost socialnega reda, a Šturbejev Tugomer ne zmore nositi ne samote naivca ne junaškega vizionarja mirne sprave. Paradoksalno prav ta uprizoritvena šibkost potencira utopičnost ideje razumnega dogovora. Mračnost brezčasnega sveta je zgolj metafizična praznina, nezadostnost tako poganskih kot krščanskih bogov, ki so le pretveza za materialistične politične interese.

Zdi se, da je bilo ujetje atmosfere brezčasnosti potrebno prav zato, da bi v iztrganju iz zgodovinsko-­časovnega konteksta prišli do sodobnosti, po eni strani do vprašanja podreditve močnejšim­ gospodarjem in po drugi do nepomirljivih notranjih delitev, kar eksplicitno naslavlja tudi sklepni del uprizoritve, zasidran v angažiranem klicaju aktualnega trenutka, v katerem se zdi, da se bomo v nekončanem izkopavanju preteklosti pobili kar sami med seboj.

A kljub temu de Brejev Tugomer ni dovolj luciden in izčrpen niti v analizi arhetipskega jedra niti v analizi sodobnega. Priredba Levstikove predloge, tudi z vnosi odlomkov Bratka Krefta, pragmatično izčiščuje tekst in prinaša smiselne poudarke v sklenjeni celoti, jezikovna podoba izpušča nekatere arhaizme (lektorica Tatjana Stanič), a še vedno se uprizoritev, ki od igralcev zahteva izjemno natančnost in subtilnost v oblikovanju likov in njihovega govora, lomi pod težo splošnosti epske širine ter besedilne zaznamovanosti. Zato je vprašljivo, s kolikšno močjo zmore uprizoritev razpreti tematizirano ranljivost in ostro zastaviti bistvena vprašanja ter upravičiti zgoščeno koncentracijo, ki jo zahteva od gledalca.