Tiskane izdaje
Vsako izmed treh dejanj (Srečna smrt, Zavestna smrt in Naravna smrt) uvaja nekakšen izvzet, zunanji komentar (napoved »psa pripovedovalca«, ki leži sredi odra, igra ga Laika), performativna dejanja pa prekinjajo kratki filmi, ki jih je mogoče razumeti kot še eno zunanjo perspektivo.
Prvo dejanje uvaja slovesnost, na kateri se pojavijo trije s številnimi priznanji ovenčani starčki; je to generacija, ki je pobrala vse kolajne, da ni za druge nič ostalo? Ceremonija je prekinjena z estetskim nemim filmom V temi Roka Bička, v katerem je med slike srečnega družinskega življenja podstavljena slutnja katastrofe. Občutenje eksistencialne tesnobe nadaljuje prepričljiv prizor, v katerem starka (Katarina Stegnar) izpove srhljivo izkušnjo, v katero je umeščen utemeljen osebni angažma, ki učinkovito sega na družbeno raven.
Drugo dejanje je umeščeno na mejo med osebnim in družbenim uporom, a umestitev ni scela učinkovita. Film Odhod v režiji Klemna Dvornika je manj koncizen, idejno manj podprt ter malce razvlečen; kljub temu vzdržuje zadušljivo vzdušje. Srečamo se z moškim (Primož Bezjak), ki se pripravlja na smrt z razstrelitvijo v parlamentu. Performans je učinkovit predvsem v menjavi kratkih prizorov, »slik starca, ki leži na tleh dvorane ob truplu, zavitem v polivinil«, ter v recitaciji govorov na smrt obtoženih.
V tretjem dejanju se osebni angažma skoraj izgubi, film Optimisti Žige Virca, ki se poigrava s formo dokumentarnega filma, je za potrebe predstave odločno predolg in v kontekstu izpade pretirano deklarativen. Predstavi »prebivalce Dolenjske«, ki spregovorijo o družbenem stanju, ter recital umetnika (Branko Jordan), ki prebere besedilo Boštjana Videmška V kakšni državi želim živeti. Govor v performansu, ki spodbuja k permanentnemu uporu, nekako ne zaživi.
Upor ni človek skozi vsa dejanja poudarja pomen (družbenega) upora, ki ga tesno veže na osebni angažma. V vseh treh dejanjih se pojavljata tudi vprašanji generacije (kdo je odgovoren za stanje, kakršno je, kdo lahko to stanje spreminja ter kako) ter odgovornosti do otrok, se pravi do prihodnosti. Predstava je najmočnejša tam, kjer je družbeni upor najtesneje vezan na osebnega; v prvem dejanju, denimo, v katerem so skozi osebni angažma nakazani tudi upor proti hierarhičnim ter manipulativnim razmerjem, družinsko nasilje, pa tudi spolna razlika.
Manj učinkovita so mesta, ki se bolj direktno dotikajo družbenega upora; v drugem dejanju se srečamo s spodbudo h krvavemu revoltu, ki pa ni prevprašana. Tudi samomor z razstrelitvijo ni jasno utemeljen. Zdi se, da »splošni družbeni angažma« ali »žrtev za bodočnost« ni dovolj, posebej, ker posledice takega dejanja niso dovolj dobro premišljene. Posebno problematično je zadnje dejanje, ki je preveč direktno, hkrati pa se zdi, da ne sodi v isto predstavo – atmosfera se razgubi in poskus ponovne vzpostavitve prejšnjega stanja v zadnjem prizoru ne deluje.
Upor ni človek pušča nekatera mesta idejno nedodelana, vez s Camusom pa je tu in tam preveč površinska. Kljub temu pa predstava izpostavlja nekatera relevantna vprašanja, vzpostavi izjemno atmosfero in ponuja sveže gledališke pristope.
