Plesni večer ducata kratkih koreografij Katalonca Cesca Gelaberta, enega najvplivnejših španskih koreografov in plesalcev, ki je z Lydio Azzopardi pred tremi desetletji v Barceloni ustanovil plesno skupino Gelabert Azzopardi companyia de dansa, je bil rahlo neobičajen.
Kratke koreografije, nastale v zadnjih treh desetletjih, je bodisi posamično bodisi združene v sklope povezoval s komentarji in v njih spretno prepletal osebna ustvarjalna izhodišča ter razmišljanja o plesu, pojasnila o času in kraju nastanka posameznih del, anekdote, ki sežejo prek umetnosti, med drugim v nogomet, do lucidnih prebliskov in miselnih obratov na temo umetnosti in življenja.
Kaj kmalu je postalo jasno, da je improvizirano besedno tkivo, na trenutke spontano pospremljeno z gibalnimi prikazi, premišljeno dramaturško vezivo, ki je zaokrožilo večer raznorodnih kratkih koreografij v uprizoritveno celoto. Ples je za Cesca Gelaberta medij pretvorbe misli, emocij in ustvarjalne energije, pri čemer slednjo disciplinirano nadzoruje in namerno zaustavlja na točkah, ki se izrišejo kot meje telesnih zmogljivosti.
Gelabert skozi zavedanje o omejenosti telesa – četudi je njegova plesna izvedba pri šestdesetih letih še vedno vrhunska in očarljivo fluidna – ustvarja v širokem plesnem razponu, ki sega od narativnega do abstraktnega plesa in vključuje raznovrstno glasbo, od popularne Richarda Rodgersa do del sodobnega španskega skladatelja Borje Ramosa.
To velja tudi za sklop kratkih del, v katerih rekonstruira koreografije pokojnega nemškega koreografa Gerharda Bohnerja, narativne koreografije pa včasih osredišči s kostumi, ki hkrati učinkujejo kot scenski rekviziti, vključno z uvodnim delom, v katerem gibanje v kostumu Lydie Azzopardi učinkuje kot premikanje amorfne žive materije.
Izvrstno izveden, inteligenten in duhovit enourni nastop je Cesc Gelabert med drugim končal z mislijo, da medtem ko si je v preteklosti prizadeval predvsem za ekspresijo, danes stremi k izginjanju. Morda mu tudi zato uspeva uprizarjati mestoma celo subtilno gibalno eleganco.