Tiskane izdaje
Sedemurna gledališka uprizoritev napoveduje velik zalogaj tudi za utrjenega gledalca, a Utva Tomija Janežiča, ki je v Kinu Šiška gostovala v okviru festivala sodobnega plesa CoFestival, trajanje predstave zasidra v dogodku, ki z odprto sporočilnostjo in komunikativnostjo seže v srž našega bivanja tukaj in zdaj.
Dramsko besedilo Antona P. Čehova, ki psihološko natančno orisuje človeške želje in vzgibe ter polaga napetost v praznine za in med besedami, Janežič jemlje kot odrski material, s katerim odpira številne tematske ravni, od gledališča, umetnosti in ustvarjalnih dilem do zaljubljenosti, ljubezni in strasti.
Med gledališčem in življenjem se razpirajo za Čehova značilne nianse odnosov, potreb in pričakovanj, iskanja sreče in smisla, življenjskih odločitev ter neizbežnih usod.
S tehnikami psihodrame
Utvo je Janežič režiral že leta 1999 v Slovenskem mladinskem gledališču, tokrat je poglobljen 16-mesečni proces začel s študenti podiplomskega študija igre na Akademiji umetnosti v Novem Sadu ter nadaljeval z razširjeno ekipo igralcev v Srbskem narodnem gledališču v Novem Sadu, kjer je bila premierno uprizorjena oktobra 2012.
Generacijsko mešana skupina igralcev se je poglobljeno posvetila praktični analizi teksta v prostoru in intenzivnemu igralskemu delu tudi s pomočjo tehnik psihodrame, ki v ustvarjalnem procesu pomagajo razumeti posamezne like in odnose med njimi ter prepoznavati dogajanje v posamezniku v razmerju do igranega lika, zgodbe in skupine.
Sledi dolgotrajnega študija so izrazite tudi v predstavi. Dramske osebe so nezgrešljivo prepletene z osebami posameznih igralcev, igralski prispevki – izstopajo predvsem Jasna Đuričić (Arkadina), Filip Đurić (Kostja), Milica Janevski (Nina), Boris Isaković (Doktor) – pa na prizorišču, ki ga obkroža občinstvo, ustvarijo podobo resničnih, živih teles, intenzivno vpletenih v zgodbo, ki je pravzaprav zgodba vseh nas.
Dogajanje je prepleteno z zasebnimi zaznamki in intervencijami realne gledališke situacije, kar podpira pogled na celovitost in paradoksnost oseb, na različne perspektive doživljanja ter na kompleksno mrežo občutenj in razumevanj odnosov.
Globlje v podtekst
Gosto tkanje čehovljanske pokrajine je razstavljeno v natančni dramaturški strukturi štirih dejanj, zasnovanih z različnimi odrskimi postopki v tesni povezavi z izpostavljenimi vsebinami posameznega dejanja. Medtem ko se začetek v obliki gledališke vaje sprašuje o umetnosti in gledališču, se v drugem dejanju vprašanja fascinacije, strasti in iluzije razgrinjajo v sanjskem svetu iracionalnega hrepenenja, da bi bili kdo drug ali nekje drugje.
Igriv dir uprizoritvenih strategij se v nadaljevanju prevesi v otožnejše tone, sprva z intimno tragično podobo odnosov, ki lahko zazveni le kot glas iz daljave, konec pa nas vrne v življenje, polno vsakdanjih banalnosti in resigniranega soočenja z neuresničenimi hrepenenji; v mraku sveč je čas za usodo, ki je na robovih življenja ves čas pričakovala svojo dopolnitev.
Gledališka situacija se spreminja v tisto življenje, ki ga je Čehov zaobjel v misli: »Vsak idiot se lahko sooči z krizo – a vsakdanje življenje je tisto, ki nas izčrpava.« Svet izčrpavajočih želja in odnosov, v katerem so čustva in razumevanja, dejanja in stanja neskončno prepletena in zavozlana ter kot takšna nerazrešljiva, odprta v neskončnost.
Janežič se odmika od klasičnega uprizarjanja Čehova in se mu po ovinku, dekonstrukciji teksta, da bi prodrl globlje v njegov podtekst in v njem vsebovana vprašanja razprl v današnjem svetu, približa v njegovem smislu. Namesto odmerjenega razkrivanja v natančno določenih trenutkih se pred gledalci postopoma vzpostavlja drugačna iluzija – iluzija pokrajine življenja.
