Tiskane izdaje
Ljubljana - »Zakaj igralka igra? Da njeno bivanje vsaj nekam vodi,« se sprašuje in si hkrati odgovarja Saša Pavček v svojem eseju Igralka. Po mnenju žirije za podelitev Borštnikovega prstana je to preskromen odgovor za igralko, ki letos prejema najvišje igralsko priznanje, a hkrati nenavadno iskren in dosleden. V svoje igralske like vstopa oprezno, radovedno, občutljivo, z upanjem in strahom hkrati ter z neko neulovljivo melanholijo. Saša Pavček se je zahvalila za priznanje in hkrati izrazila upanje, da bo svojo umetniško vizijo lahko uresničevala tudi takrat, »ko bo starejša in morda pozabljena«.
»Melanholiji moramo dodati še zadržanost, ki je nemara glavni vir za oblikovanje njenih vlog. Kljub igralkini temeljni odprtosti, zaznamovani z ljubečimi, na široko odprtimi očmi, obrazom, na katerem se kljub umirjenosti skriva nekaj klovnovskega ali vsaj elementarno igralskega, in mehkim, rahlo zastrtim glasom, je v izhodišču njene igre tipanje, iskanje odkritega v skritem, zavedanje ne samo gledališke minljivosti.« S temi besedami so člani žirije označili principe Saše Pavček, letošnje dobitnice Borštnikovega prstana.
Pavčkova v predstavi Angel pozabe. Foto: Peter Uhan
V utemeljitvi so poudarili, da tako oblikuje svoje vloge in hkrati z njimi sestavlja tudi lastno igralsko oziroma umetniško podobo, po kateri jo prepoznavamo in že skoraj štirideset let spremljamo na odrskih deskah in radijskih valovih, na televiziji in filmu ali v pisani besedi. In to od prvega dne, ko je v svoji prvi pravi vlogi v ljubljanski Drami v sezoni 1981/1982 nastopila kot Julija v Shakespearovi komediji Milo za drago, v kateri je »zgolj s svojo prisotnostjo izžarjala posebne vrste shakespearsko melanholijo«. S to vlogo si je odprla vrata v to gledališče, v katerem se je štiri leta pozneje tudi zaposlila in v njem igra še danes.
In to v repertoarju, ki mu po besedah žirantov stežka določimo skupni imenovalec. Spočetka je nastopala v kopici brezimnih ženskih vlog – pač usoda mlade igralke –, ki jim je počasi dodala odtenke »zelo rafinirane občutljivosti«, »miselne doslednosti«, »emotivne razgibanosti« in »subtilne realistične pozornosti«, če si izposodimo nekoliko poznejše oznake za njeno igro.
Leta 1992 je prejela nagrado Sklada Staneta Severja in se izkazala v številnih vlogah iz klasičnega in sodobnega repertoarja, v resnem in komičnem žanru. Režiserji so kmalu prepoznali nekaj njenih ključnih igralskih odlik: disciplino in natančnost, zahtevnost in delavnost, invencijo in zvestobo.
Ob glasu tudi ples
V nekem intervjuju je povedala, da ima rada »težke vloge«, nekonstruirane, življenjske, večplastne in kontradiktorne. V igralskem smislu vselej enako učinkovito izkorišča svoje telesne danosti – njena strast je ples – kot tudi glas. Kritik Aleš Berger je ob njeni Uršuli zapisal, da je »Saša Pavček ... blazno Uršulo obdarila s silno dekliško milino, z razigrano blodnjavostjo, a tudi z begavo tesnobo in trmasto zahtevnostjo«, kritiku Andreju Inkretu pa se je še posebno zapisala v spomin kot Antigona, in to »s svojo do dna obupano, vendar zvesto ljubeznijo, še posebej v nemara osrednjem, zagotovo pa enem najlepših (in najhujših) prizorov uprizoritve, v strastnem dialogu in brezupnem objemu s Polinejkom«.
Saša Pavček je članica ljubljanske Drame od leta 1985 in je večino predstav odigrala na tem odru. Foto: Peter Uhan
V tem času se je Saša Pavček profilirala tudi kot igralka komičnih vlog. Omeniti je treba predvsem njen nastop v Tomšičevi monokomediji Bužec on, bušca jaz, za katero je skupaj z vlogama Estrelle in Varje leta 2000 prejela nagrado Prešernovega sklada. Njena igralska pojavnost ni bila nikoli zgolj idejna, temveč vselej tudi fizična, telesna; tako je kritika, ki ima rada metafore, v njeni kreaciji Vite, ljubimke pisateljice Virginie Woolf, videla »enakomerno razporejeno čutnost velike živali, ki v posameznih trenutkih zaide tudi v razigrano pohoto in erotično spletkarjenje, vendar je do kraja plemenita: bitje, ki ji lahko posvetiš življenje«. Ob tem je Saša Pavček tudi avtorica dramskih besedil, radijskih iger, esejev in spominskih zapisov o svojih igralskih kolegih in sodelavcih, pesniške zbirke Obleci me v poljub, ki je bila podlaga za istoimenski recital poezije in glasbe.
Predvsem pa zelo angažirana igralka, ki je neredko v eni sami sezoni v ljubljanski Drami zasedena tudi v petih projektih. Najbrž se zaradi tega ni utegnila udeležiti predstavitve Festivala Borštnikovo srečanje (FBS) v Mariboru in se je za prstan zahvalila kar prek videoprojekcije. Predvsem se je zahvalila različnim gledališčem, v katerih se je lahko predstavila, pa režiserjem, dramaturgom in javnosti skoraj nevidnim gledališkim delavcem, brez katerih seveda ni mogoče izpeljati predstav. In svoji družini, saj je bližnjim menda kar naporno živeti z igralko, in ne nazadnje tudi občinstvu.
Skromnejša gledališka kvaliteta kot sezono poprej
Borštnikov prstan bo podeljen ob koncu festivala, ki bo trajal od 20. do 29. oktobra in je zaradi odstopa direktorice Alje Predan in zapletov pri imenovanju njenega naslednika tokrat spet doživel turbulentno obdobje. Danes je v. d. direktorice Ksenija Repina zatrdila, da je projekt kljub nekaterim težavam pripravljen, zvrstilo se bo enajst uprizoritev v tekmovalnem programu in šest v spremljevalnem. Selektorica Petra Vidali je bila v oceni pretekle sezone nekoliko kritična, saj naj bi bila precej slabša kot sezona pred tem, saj je bilo preveč odličnih režij slabih tekstov, katastrofalnih režij dobrih, odličnih igralskij kreacij v slabih uprizoritvah in preslabih v zanimivih režijskih zasnovah. Obenem tudi kar nekaj domišljenih, smelih in velikopoteznih, številne med njimi bo mogoče kmalu videti v Mariboru.
Pavčkova v Slikah z usmrtitve Howarda Barkerja. Foto: Peter Uhan
Festival se bo začel na promenadi mariborskega mestnega parka, kjer bodo odprli razstavo fotografij Aljoše Rebolja Hommage à Tomaž Pandur, za uvod pa bomo videli predstavo Naše nasilje in vaše nasilje režiserja Oliverja Frljića v izvedbi HAU Hebbel am Ufer iz Berlina in Slovenskega mladinskega gledališča.
Iz tujine prihajajo tri predstave: gostoval bo Teatar &TD iz Zagreba z uprizoritvijo Magic Evening v režiji Anice Tomić, gledališče Archa iz Češke s predstavo Ordinary People v režiji Jane Svobodove in Wen Hui ter sadsongskomplex:fi theatre group iz Finske s projektom Sad Songs from the Heart of Europe. V fokusu bo tokrat Finska, tako da bodo predstavljeni še prevodi treh finskih dram, na festival pa prihaja tudi pisatelj Kristian Smeds. V okviru izbora predstav showcase letos pričakujejo sedemnajst kritikov, festivalskih programerjev in tujih novinarjev iz različnih evropskih držav in Kitajske.
V Maribor spet prihajajo tudi študentje AGRFT, tokrat tudi tisti s filmskega oddelka, ki bodo predstavili svoje kratke filme, med posveti pa omenimo srečanje med slovenskimi in nemškimi dramaturgi, ki bo potekalo pod naslovom Dramaturgi iz oči v oči, Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije pa pripravlja pogovor o (ne)pretočnosti med institucionalno in neinstitucionalno gledališko sceno. Za tiste, ki iščejo predvsem priložnost za zabavo, so v Wetrinyskem pripravili poseben festivalski žur; vstopnine ni, zato pa je obvezen dress code, in sicer rdeče-belo-črna kombinacija.
