Tiskane izdaje
Samopromotor in provokator brez umetniškega talenta ali mag angažiranega gledališča? Bi morali Oliverja Frljića sežgati? Frljić bi bil idealen Stalin. V obupni vojni za oblast me je Frljić razglasil za antisemita. Kazenska prijava proti Oliverju Frljiću. To, kar počne Frljić na Reki, je pi**in dim v primerjavi s Karamarkovim alternativnim gledališčem Šator v Savski. Vojna na fasadi reškega HNK ...
To je le nekaj naslovov in podnaslovov iz enega samega hrvaškega časopisa med sicer nepregledno množico člankov, komentarjev, intervjujev in gledaliških kritik, katerih glavni junak dvigne tone polemik, kamorkoli pride in karkoli naredi. In naredi ponavadi tako, da tudi najbolj hladno distanciranim, ki med moštvoma vernih sledilcev in zapriseženih nasprotnikov predstavljajo komaj opazno manjšino, dvigne obrvi. Naj bo to na Hrvaškem, kjer živi, v Srbiji, BiH, v Sloveniji, na Poljskem, v Nemčiji ...
Oliver Frljić, 39-letni hrvaški režiser, velja za avtorsko najmočnejšega, nekompromisnega in kontroverznega gledališkega režiserja z območja bivše Jugoslavije. Njegove predstave večinoma ne nastajajo na podlagi dramskih besedil, ampak v procesu dela, v sodelovanju z igralci (ki se mu marsikdaj tudi upro) in uglašeno glede na travme in anomalije prostora, v katerem režira. Je prejemnik številnih nagrad v regiji.
Gotovo ni nepomembno, da se je kot sin Srbkinje in Hrvata rodil v Travniku, kjer je bil kot šestnajstletnik priča začetku vojne, ter da je v Zagreb prišel kot begunec. To je bilo za odraščajočega najstnika ne le boleče in frustrirajoče, ampak tudi formativno. Čeprav je v intervjujih vedno zelo neposreden, prav tako idejno in politično plakativen, pa je zelo redko pripravljen govoriti o sebi.
Kljub temu izvemo, da ga je najbolj zaznamoval čas, ko je živel v Splitu, kjer je obiskoval zadnji dve leti srednje šole in bil priča odnosu do družin, katerih očetje so bili (nekdanji) oficir JLA, kako so izseljevali ljudi na podlagi nacionalnosti, kako so Hrvati ropali zapuščene srbske hiše ... Kot begunec je bil izrinjen na rob družbe.
Niso redki, ki mu zato očitajo, da gledališče izrablja za sproščanje lastnih frustracij. »Hm, kaj pa naj bi storil? Jih zaobšel in ustvarjal predstave, ki se ga ne tičejo, kot denimo Tomaž Pandur, ki nima nobenega odnosa do Medeje ter muk zapuščene žene in matere, ali Jan Fabre s Prometejem, pa vzameta gore denarja za predstave brez čustev, katarze in kakršnegakoli smisla?« je eden od odgovorov njegovih zagovornikov.
V svojih predstavah zelo neposredno, za nekatere brutalno primitivno, za druge lucidno mojstrsko, sooča Hrvate z njihovim nacionalizmom in vojnimi zločini, kulturniško in intelektualno močvaro, Srbe z njihovim nacionalizmom, vojnimi zločini in umorom premiera Đinđića, Slovence z izbrisanimi, Poljake je skušal z njihovim antisemitizmom, a so predstavo zaradi protestov odpovedali, prizanašal ni niti Bosancem ...
Zanj gledališče ni cilj, ampak sredstvo, kot je izjavil v nedavnem intervjuju za Poglede. Še več, gledališče ga zanima predvsem kot sredstvo političnega boja. V skladu s tem je gotovo tudi njegov talent za piar: zadnji, ki ga je v tem prostoru imel v takšni količini, je bil Tomaž Pandur. Zato niso redki, ki trdijo, da ustvarja teater povsod, samo v gledališču ne. In da je gledališče, ta »sveti prostor umetnosti«, ki ne bi smelo biti služabnik nobene ideologije, saj gre za »preveč etičen mehanizem«, povsem ideološko in politično instrumentaliziral.
Kakorkoli: Frljić je režiser, zaradi katerega se sestajajo dežurni moralni in politični cenzorji od Beograda do Krakova, in režiser, ki dreza v neprijetne teme, pri čemer zna biti neprijeten tudi sam.
Ko je bil lani imenovan za intendanta reškega narodnega gledališča, enega od petih hrvaških nacionalnih gledališč, mu je skupaj z dramaturgom Marinom Blaževićem uspelo v hipu spraviti na noge pol države. Še pred premiero predstave Hrvaško gledališče, zadnjega dela njegove trilogije o hrvaškem fašizmu, v kateri obračunava s posamezniki iz hrvaškega kulturnega življenja, je namreč reško gledališče na dan hrvaške neodvisnosti razglasil za LGTB gledališče ter nanj izobesil mavričasto zastavo.
Od takrat je pročelje gledališča postalo prostor plakatnega političnega performansa najrazličnejših, tudi izrazito sovražnih stališč raznih anonimnežev, na facebooku pa se je celo oblikovala skupina »Odpoved Frljiću in Blaževiću – za dostojanstvo HNK Ivan pl. Zajc«.
Tisto, kar morda čudi, je, da je Frljić namesto s predstavami na stopnjujoče se napade začel odgovarjati v javnih pismih, polemikah in na tiskovnih konferencah, kjer ni ravno izbiral besed. Zdi se, kot da bi želel permanentno poganjati nekakšne izredne razmere in s tem teme, s katerimi se ukvarja, držati v fokusu družbene, predvsem politične pozornosti. Tako je, denimo, januarja letos sredi predstave Hrvaško gledališče pritekel do gledalke, ki je fotografirala predstavo, ji iztrgal telefon in pozval policijo k intervenciji. In spet pristal v medijih ...
