Oliver Frljić s predstavo 25.671 nad slovensko travmo

Režiser Oliver Frljić o tem, kako Slovenija niti po 21 letih ni sprejela nobene sistemske rešitve glede izbrisanih.

Objavljeno
25. februar 2013 18.35
SLOVENIJA LJUBLJANA 19.02.2013 Oliver Frljić gledaliski reziser FOTO:ROMAN SIPIC/DELO
Marjana Hanc, Kranj
Marjana Hanc, Kranj
Problem ljudi, ki so bili 26. februarja 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije, je očitno tema, ki vznemirja tudi umetnike. V teh dneh v Prešernovem gledališču Kranj igralci skupaj s hrvaškim režiserjem Oliverjem Frljićem na temo 25.671 ustvarjajo avtorski projekt.

Enomesečna preizpraševanja igralcev na intenzivnih vajah so bila zelo emocionalna, še posebej zato, ker se režiser ne zadovolji z apolitičnostjo in s pavšalnimi odgovori ter dreza tudi v travmatične točke zadevne problematike. Pred premiero, ki bo na prvi pomladni dan, 21. marca, je Frljić pojasnil, zakaj je politična tema izbrisanih pomembna zanj in za gledališče.

Prešernovci prvič v svoji zgodovini nimajo pred sabo dramskega besedila, ampak ga ustvarjajo skupaj z vami. Gre torej za podoben projekt kot je bil Preklet bodi izdajalec domovine, ki ste ga napravili skupaj z igralci Slovenskega mladinskega gledališča, kjer ste obravnavali določen družbeni problem?

Od takrat je preteklo nekaj časa in vmes, ko sem delal še druge avtorske projekte, sem razvil drugačno metodologijo. Sicer pa smo sprva predstavo v Prešernovem gledališču naslovili Poraz, ker gre za poraz slovenske družbe, pozneje pa smo se odločili za naslov 25.671, da bi ljudi opozorili, za kako množično kratenje človekovih pravic je šlo. Tako je, kot bi izbrisali mesto, toliko prebivalcev ima denimo Ptuj. Pomembno je, da ljudje to dojamejo in še bolj pomembno je, da razumejo, kaj se je zgodilo izbrisanim v preteklih 20. letih. Izbris je država naredila sistemsko in nobena vlada doslej ni rešila tega problema. Da ne govorim o tem, da jim nočejo plačati odškodnine in da referendum o tehničnem zakonu v letu 2004, ki bi uredil pravice izbrisanih, ni bil izglasovan, ker je bila volilna udeležba na njem samo 31-odstotna, več kot 90 odstotkov tistih, ki so izrazili svojo voljo, pa je bilo proti sprejemu zakona.

Imate tudi težko lastno izkušnjo. Ste zato tako občutljivi zaradi izbrisanih v Sloveniji?

Tudi sam sem bil izbrisan. Ko sem leta 1992 prišel iz Bosne na Hrvaško, nisem imel dokumentov, razen begunskega kartona. Bil sem begunec. Dobro vem, kaj pomeni živeti brez pravnega statusa v neki državi. Vse dokumente sem si uredil v treh letih, zato si tudi lažje predstavljam, kako je biti neviden, brez zdravstvenega in socialnega zavarovanja. No, tu pa se težave vlečejo 21 let. Ker institucije ne rešujejo na pravi način, zdaj gledališče prevzema to nalogo.

Gledališče je torej sredstvo političnega boja, ki ima moč in lahko spreminja gledalca in družbo?

Da, gledališče poskuša prevzeti del družbene odgovornosti in rešuje probleme, ki bi jih sicer morale reševati državne institucije. Kakorkoli, gledališče se mora najprej vprašati, v kakšni družbi živimo in opredeliti težave, nato pa oblikovati svojo novo obliko.

Kako je prišlo do odločitve, da boste delali avtorski projekt na temo izbrisanih v Prešernovem gledališču v Kranju?

Z dramaturginjo Marinko Poštrak sva se pogovarjala tudi o drugih perečih temah, na enega od sestankov pa sva prišla z istim predlogom, da je treba spregovoriti o izbrisanih kot eni največjih travm slovenske družbe. Osebno me je na ta problem opozorila neka gospa, ko sem gostoval z eno od svojih predstav v Slovenskem mladinskem gledališču. Ko sem izvedel, da gre za tako množično kršitev, sem se začel bolj intenzivno ukvarjati s tem.

Od igralcev zahtevate, da imajo do problema izbrisanih osebno stališče in to povedo. Ste pri tej zahtevi naleteli na težave?

Odziv igralcev v Prešernovem gledališču je zelo dober in mislim, da razumejo, na kakšen način želim predstaviti problem izbrisanih. Proučujem njihov odnos do problema in jasno jim je, da so prav oni soavtorji predstave.

Nedavno je moj novinarski kolega Branko Soban opozoril na grotesko ob informaciji, da je nekdanji premier, zdaj pa dva mandata evropski poslanec, Lojze Peterle, ustanovil fundacijo za pomoč otrokom. Navajam: Peterle je vodil vlado, ki je poteptala 25.671 prebivalcev Slovenije, med njimi je bilo 5360 otrok. Politika je uničevala življenja odraslih in sanje otrok. Vsem so postali odveč, postali so nevidni ...

V predstavi bomo tudi z imeni in priimki imenovali vodilne politike, v katerih mandatih se je prišlo do izbrisa, pa tudi tiste, ki pozneje niso napravili nič za popravo teh krivic. Ministrica Kresalova se je opravičila izbrisanim, a sprejeta ni bila nobena resolucija, ki bi potrdila, da je bil izbris sistemski. Pri izbrisu se mi zdi najbolj zastrašujoče to, da je bil napravljen na zakonskem temelju in tako se je diskriminacija oziroma kratenje človekovih pravic zgodilo v okviru zakona. To je grozno! Vem, da je vzporednica morda premočna, a spominja me na to, kako so v nacistični Nemčiji uzakonili rasni zakon in je bilo iztrebljanje dovoljeno. Tukaj, hvalabogu, ni bilo ubijanja, ampak izbrisani so ostali brez pravic, ogrožen je bil njihov obstoj.

Gre za 81. člen zakona o tujcih in tega so si pravniki različno razlagali. Izbrisani niso dobili odločbe, da so izbrisani, in se niso imeli možnosti pritožiti ... Do leta 1999, ko se o izbrisanih dalo sodbo ustavno sodišče, je prevladalo prepričanje, da je vse v redu, tri leta pozneje se je pojavila informacija o neverjetnem številu izbrisanih. Kdo torej ni napravil naloge?

Velika »zasluga« politikov, pravnikov in medijev je v tem, da se je izbrisanim dogajalo to, kar se jim je ter da je to trajalo toliko časa. Mediji so ustvarili in širili stereotipe o izbrisanih, češ da so to nekdanji častniki Jugoslovanske ljudske armade, toda teh je bilo v resnici manj kot 2,5 odstotka. V tej skupini več 25.000 izbrisanih prav tako niso bili samo »južnjaki«, ampak tudi rojeni v Sloveniji. Veliko odgovornost za usodo izbrisanih nosijo tudi mediji. Po meni zdaj dostopnem gradivu ugotavljam, da je bilo mogoče že v preteklosti priti do relevantnih informacij, vendar je del slovenske družbe izbrisane označil za krivce. Vendar ne smemo pozabiti: ti ljudje so izgubili pravice, ki so jih že imeli. Nekateri niso potrebovali oziroma niso želeli slovenskega državljanstva, toda imeli so stalno bivališče v Sloveniji. Želeli so torej obdržati to pravico. Problem so napačno predstavili in mnogi še zdaj vztrajajo pri tem napačnem tolmačenju. To je desničarska argumentacija, češ da gre za državne sovražnike, ki so nasprotovali osamosvojitvi in niso želeli slovenskega državljanstva.

Politik Branko Grims denimo vztraja pri besedni zvezi tako imenovani izbrisani, kajti po njegovem že sam izraz izbrisani vsebuje politično noto, ki je povsem napačna. Lojze Peterle pa je v pogovoru za Sobotno prilogo avgusta lani na temo izbrisanih dejal, da se nič ne čuti odgovornega, »vidim pa, da se zdaj ponuja lepa priložnost za kriminaliziranje osamosvojiteljev.«

Gre za tipična primera, kako se poskuša zmanjšati pomen problema izbrisanih. Tu ni nobenih argumentov. Problem izbrisanih nima nobene zveze z osamosvojitvijo. Gre za to, da so ti prebivalci Slovenije imeli pravice, a so jim bile odvzete. Peterle pa je pogosto žrtve izbrisa postavljal v kontekst z ljudmi, ki so trpeli po koncu 2. svetovne vojne, Huda jama itd. Gre za klasičen poskus desničarske diskvalifikacije, ko se postavlja vprašanje, čigave žrtve so bile večje. Nikakor torej ne gre za kriminalizacijo osamosvojitve, ampak željo, da slovenska družba z odpravo napak in popravo krivic izbrisanim postane boljša.

Problem izbrisanih je sicer na kratko omenjen tudi v rekonstrukciji Razrednega sovražnika, ki jo je ustvaril vaš režiserski kolega Borut Šeparović z igralci Slovenskega mladinskega gledališča. Zanimivo se mi zdi, da slovensko gledališko občinstvo opozarjata na ta problem Hrvata.

Človekove pravice so univerzalne in nimajo nacionalnega predznaka. Ko delam projekte, v katerih opozarjam na kratenje človekovih pravic, sebe ne doživljam kot pripadnika določenega naroda ali države. Kot človek želim sočloveku ali skupini ljudi izboriti človekove pravice. Če človekove pravice dobivajo nacionalni ali rasni naboj, nastanejo težave.