Tiskane izdaje
Kot drugo letošnjo premiero na velikem odru so v MGL uprizorili slovensko praizvedbo ekspresionistične enodejanke Miroslava Krleže Adam in Eva, ki jo je v zborno slovenščino prevedel Andrej Inkret ter jo ob sodelovanju dramaturginje Eve Mahkovic in lektorice Barbare Rogelj na asketsko univerzalno prizorišče po lastni scenografski zasnovi domišljeno postavil gostujoči srbski režiser Miloš Lolić.
Manj znana Krleževa »črna komedija« izpred stoletja se začne na ekstatičnem vrhuncu tridnevnega žolčnega spopada med ljubimcema (dedičema usode svetopisemskih junakov), ki v nadaljevanju ob odločilnem sodelovanju predstavnikov družbenega okolja (Gospoda v črnem in Gospoda s pipo) privede oba protagonista do radikalnega samouničenja (samomora).
Porazno nesmiselnost in mimobežnost njunega (samo)pogubnega dejanja, še posebej v kontekstu pokatastrofičnega družbenega in zgodovinskega dogajanja po prvi svetovni vojni, nam avtor razkrije v sklepnem prizoru, ko se nekdanja strastna ljubimca in sovražnika ponovno srečata »na drugi strani«, v »onostranstvu«, in spravljivo ugotovita, da so vse »ljubezenske drame« lažne ter da je edina človekova resnica dejanskost trenutka čiste sedanjosti: »Resnica pa je, da sva midva tukaj, nič drugega! Samo to je resnica!« Z nesmiselnim samouničujočim dejanjem sta se le pridružila brezimnim množicam bitij iz »hotelskih sob in ekspresnih vlakov«, ki bodo »padala znova s petega nadstropja v grob in se zastrupljala, streljala in se metala pod vlak ...«.
Močno stilizirano univerzalno tragikomedijo večnega spopada med moškim in žensko, na vnetljivem stičišču erosa in tanatosa, zasebnega in družbenega, individualno enkratnega in vzvišeno neponovljivega ter nenehoma ponavljajočega se in banalno minljivega, je režiser in scenograf postavil na odprto prizorišče pred zaokroženo obešenim premičnim zastorom, s katerim je omogočal učinkovite premene prizorišč, od hotelske sobe, mimo kupeja v vlaku, do nakazovanja poslednje opne na prehodu v »onostranstvo«. Pod posteljnim pregrinjalom razkriti krsti na koncu protagonisti ponovno prekrijejo z »ženitnim« pregrinjalom za zgovorno zaokrožitev večne moško-ženske igre ljubezni in sovraštva. K univerzalnosti postavitve so učinkovito prispevali tudi estetsko stilizirani in barvno pomenljivi kostumi Sare Smrajc Žnidarčič.
Med protagonisti, ki jih za razliko od dramatika uprizoritelji vse po vrsti imenujejo Adame in Eve, sta najtežji in najbolj izpostavljeni vlogi sovražno popadljivih nosilnih ljubimcev ter samomorilcev prepričljivo utelesila Gašper Tič in Jana Zupančič. On nervozen, prestrašen in nebogljen pred kaosom ljubezni, iz katerega hrepeni po ponovnem ravnotežju in stabilnosti v sebi, ona v obupnem strahu pred »odprto rano« praznine in samote.
V mračnih vlogah razumarsko hladnih in mestoma porogljivih avtorjevih rezonerjev ter najbolj izpostavljenih predstavnikov družbenega okolja, ki z neprizadete razdalje komentirata in se vpletata v zasebnost obeh ljubimcev, sta dogajanje pospeševala Uroš Smolej in Mirjam Korbar Žlajpah. Preostale predstavnike oprezovalsko popadljivega in privoščljivega meščanskega družbenega okolja so karikirali Jožef Ropoša, Gaber K. Trseglav, Boris Kerč, Nika Rozman in Tanja Dimitrievska.
