Tiskane izdaje
Kaže, da je avtor s predstavo, katere naslov je mogoče razumeti kot udarec in zadetek ali pa (tudi) v pomenu naklonjenega sprejema občinstva, hotel razvezati »spone« gibalnega jezika in izstopiti iz uprizoritvenih okvirov. Solo je telesno zelo intenziven, da ne rečemo utrudljiv, a to ne velja le za avtorja, ampak tudi za tisti del občinstva, ki ne more sprejeti neartikuliranega giba kot plesno govorico.
Prva tretjina predstave pomeni telesno ogrevanje na temperamentno, v živo izvajano tolkalno glasbo Marjana Stanića, nič kaj dosti drugačno od neprekinjenega, malone do transa pripeljanega klubskega poplesavanja, seveda s to razliko, da ga izvaja profesionalno izurjeno telo.
Komunikacija med glasbenikom in plesalcem se vzpostavi šele v osrednjem delu, v katerem je sčasoma mogoče prepoznati gibalne sekvence, večinoma v sozvočju z glasbenim ritmom, ki jih Kejžar namerno izvaja »malomarno« kot nekakšne gibalne skice. V zadnjem delu postane jasno, da je avtorjev namen najprej zagnati tolkalno-glasbeno navezo in nato telo v sedemdesetih minutah zunaj vsakršnih plesnih konotacij dobesedno izčrpati, da se ta v nezmožnosti gibanja ustavi in umiri.
Med plesalčevim samoizčrpavanjem skozi ponavljanje sekvenc, ki so od osrednjega dela proti koncu izvajane na čedalje ožjem prostoru, tolkalec performersko izvede destrukcijo tolkal, ob čemer duhovito »odigra« melodijo na razstavljeno cev stojala enega od bobnov, nato pa v ozadju sede čaka do izteka sedemdesetih minut.
Kljub temu da nastopajočima ne gre očitati intenzivnosti izvedbe, se zastavlja vprašanje, koliko projekt, ki je zastavljen in izveden onstran artikuliranega gibalnega jezika, razen avtorjev nagovarja še koga drugega. No, sodeč po odzivih premierskega občinstva, nekatere nedvomno. Ali so ti redki ali ne, bodo pokazale ponovitve.
