Tiskane izdaje
Ob vhodu v bleščečo stavbo številka sedem Mednarodnega finančnega centra v zahodnem delu Pekinga bi bilo za ta del prestolnice pričakovati okraske v slogu Wall Streeta. Toda namesto tega visi ogromna slika v tehniki laka, imenovana Nessun Dorma.
Tukaj je glasbeno cesarstvo Adama Yuja oziroma Yu Zhiqianga, kot mu je v resnici ime. Njegova posebnost pa ni v tem, da je tako silno bogat, da ima v lasti celotno stavbo v najdražjem delu Pekinga, kakor tudi nekaj uspešnih korporacij, ki se v glavnem ukvarjajo z nepremičninami in financami. Njegova posebnost je, da strastno obožuje Puccinijeve opere.
»Tukaj se srečujeta Vzhod in Zahod, tukaj se stapljata kapital in umetnost,« pove, ko stoji pred največjim klavirjem na svetu, ki se, seveda, imenuje Nessun Dorma. Naročil ga je posebej za svojo koncertno dvorano v vznožju zgradbe Windland. Tudi slika, ki jo je Adam naročil pri znamenitem sodobnem kitajskem slikarju Chen Yifeiu, je po vsej verjetnosti največja slika, ustvarjena v tehniki laka. Meri kar šeststo kvadratnih metrov.
Kapital je v umetnosti
»Ob pomanjkanju svetlobe vsaka umetnina utone v mrko temo,« Adam pojasni, zakaj je za osvetlitev vrtinčaste ženske figure, poslikane z bogato kitajsko simboliko, angažiral znanega francoskega oblikovalca svetlobe Georgesa Berneja. Želel je namreč tri interpretacije legende o kitajski princesi: interpretacijo Adama Yuja, ki ji je posvetil ves ta prostor, Chen Yifeia, ki jo je naslikal v višini dvanajstih nadstropij zgradbe, in Georgesa Berneja, ki je vse to osvetlil. Turandot je tako mogoče poslušati na poseben način.
Pravo mesto za kapital je prav v umetnosti, meni Adam, ki se zdi malce sramežljiv do takrat, ko po marmorju in steklu poslovne zgradbe, ki je odstopila srce glasbi, ne zavibrirajo doneče arije njegove najbolj priljubljene opere. Adam Yu pojasnjuje tisto, kar bi moralo biti že takoj jasno: v tristoletni zgodovini evropske opere je Puccinijeva Turandot edina, ki pripoveduje kitajsko zgodbo. Nato doda: »Kot Kitajec gojim do te zgodbe poseben odnos.« Vendar v Windlandu ni mogoče izvesti celotne opere, zato operni pevci pojejo zgolj arije. Prireditev, ki jo Adam Yu organizira vsako leto, je podobna mimohodu najboljših kitajskih glasov kakor tudi poklon Puccinijevi mojstrovini.
Čeprav sta za razvoj operne umetnosti na kitajskih tleh najdaljši klavir na svetu in največja slika v tehniki laka nepomembna, prav odnos med kitajskim milijonarjem in Puccinijem simbolično ponazarja, kako so kitajski glasovi prodrli na svetovne odre in kako je Kitajska krenila po poti, ki bi jo lahko pripeljala do statusa svetovne glasbene velesile.
V tej deželi
Toda ali te ambicije dajejo rezultate? Je kitajske glasove mogoče prepoznati na tujih odrih? Se uresničujejo prerokbe nekaterih kritikov, da bo v času, ki je za večino evropskih opernih ansamblov negotov, prav Kitajska rešila opero?
Odkar je bil leta 2007 odprt Center za uprizoritvene umetnosti (Pekinžani mu pravijo Veliko jajce), je bilo na odru njegove operne dvorane vsako leto uprizorjenih od petnajst do dvajset opernih produkcij. Če upoštevamo, da vsako veliko mesto že ima ali šele gradi operno dvorano, ni dvoma, da je azijska sila po številu opernih predstav, ki jih ponuja občinstvu, že v svetovnem vrhu.
Evropska opera
Kitajska narodna opera je zrasla iz Centralne opere, ki je bila ustanovljena leta 1942 na osvobojenem območju Yan'an. Delna zahvala, da so se voditelji komunističnega gibanja že zelo zgodaj zanimali za ta vidik glasbe, gre ženi Mao Zedonga Jiang Qing, ki je bila igralka in režiserka kitajskih tradicionalnih oper. Od začetka se je zavedala pomembne vloge uprizoritvenih umetnosti pri ustvarjanju »novega človeka«.
V Centralni operi so resda v tem času večinoma uprizarjali yangge, kar je oblika kitajske ljudske drame s petjem, a kmalu so na repertoar dodali tudi znano kitajsko opero Belolaso dekle. Obarvali so jo sicer z ideologijo »razrednega boja«, a je kljub temu mojstrovina svojega žanra. Centralna opera se je po preselitvi v Peking leta 1952 preimenovala v Narodno opero. Ko je leta 1956 uprizorila Verdijevo Traviato, se je dogodek zapisal v zgodovino kot prva uprizoritev zahodne opere na kitajskem odru.
Vendar pa glasbeni zgodovinarji opozarjajo, da ta podatek ni povsem točen. Prve operne uprizoritve so bile že v sedemdesetih letih 19. stoletja v Šanghaju, ko so v mesto prihajali majhni evropski ansambli, ki so sprva za tujce, pozneje pa tudi za kitajsko poslušalstvo, uprizarjali takrat priljubljena dela Offenbacha, Webra, Lecocqa in Gounoda. Pevci so prišli brez orkestra, zato so jih inštrumentalno večinoma spremljali tujci, ki so znali igrati katero od glasbil.
Postopno so postajale izvedbe vse bolj profesionalne, zato je bil tudi okus kitajskega občinstva vse bolj prefinjen. V začetku 20. stoletja je poslušalstvo v Šanghaju navdušeno sprejemalo vsa Verdijeva dela ter gojilo posebno strast do Gounodovega Fausta.
Šanghaj je postal industrijsko pa tudi kulturno središče Daljnega vzhoda, zato so bila tudi gostovanja vse bolj pogosta. Leta 1919 je na njegovem odru gostovala ruska opera s 83 vrhunskimi umetniki, ki so pobegnili pred boljševistično revolucijo. V zgodovini Šanghajske opere je bilo najpomembnejše leto 1937, ko so v eni sezoni uprizorili šest izvedb. Med njimi je bil tudi Rigoletto, v katerem sta prvič v zgodovini nastopala kitajska pevca: sopranistka Wang Wenyu kot Gilda in Si Yugui kot grof Ceprano.
Pavarotti v Pekingu
Sledila so dolga leta vojskovanja. Pozneje je bila ustanovljena Ljudska republika Kitajska in Nacionalna opera še ni dobro začela delovati, ko je Mao začel preganjati »buržoazno« kulturo, Jiang Qing pa je uvedla projekt »zglednih gledaliških del«. Do konca kulturne revolucije leta 1976 ni bilo dovoljeno uprizoriti ničesar drugega kakor osem revolucionarnih baletnih in opernih del. Ko se je na Kitajsko postopno vrnila evropska klasična glasba, so jo tako starejši, ki so jo bili prisiljeni pozabiti, kakor tudi mladi, ki so jo šele odkrivali, pričakali z neopisljivim vznemirjenjem.
V začetku devetdesetih je dobilo ministrstvo za kulturo predlog za uprizoritev Puccinijeve Turandot z dveh strani. Uprizoriti sta jo hoteli Šanghajska opera in Narodna opera. Vendar pa so bili uradniki, zadolženi za ta vidik kulture, nezadovoljni z izborom. Je zgodba, ki pravzaprav ni kitajska, ampak perzijska, ideološko pravilna? Ker niso imeli dovolj razlogov za cenzuro, so odločitev prepustili opernima hišama.
Kot Porgy in Bess
Turandot so tako prvič uprizorili leta 1990 v Šanghaju. Kot vse druge italijanske opere so tudi to prepevali v kitajskem jeziku. Pet let kasneje je Narodna opera v Pekingu vpisala Puccinijevo delo v zgodovino kot prvo tujo opero, ki je bila na Kitajskem uprizorjena v izvirnem jeziku. A tudi to je bilo možno samo s kompromisom. Kraj dogajanja so iz Pekinga prestavili v osrednjo Azijo. S tem so se izognili razpravam, ali je italijanski skladatelj v zadnji, nedokončani operi pokazal določeno mero rasne vzvišenosti.
Ko so Turandot leta 1998 uprizorili v Prepovedanem mestu v Pekingu, natančneje na terasi Svetišča prednikov starodavne cesarske palače, so mediji pospremili dogodek z naslovom Princesa se je vrnila domov, kar je bila velika prelomnica. Ne samo zato, ker je uradni Peking končno sprejel Puccinijevo delo takšno, kakršno je, ampak tudi zato, ker je Nacionalna opera s petnajstimi milijoni ameriških dolarjev vredno produkcijo in slavnim režiserjem Zhang Yimoujem poslala v svet nepozabne slike.
Turandot je tako postala operni simbol kitajskega umetniškega dozorevanja. Oziroma kot se je izrazil Warren Mok, mednarodno priznani kitajski tenor: »Za kitajske pevce je Turandot postala naša verzija Porgy in Bess.« Pekinški basist Tian Haojiang je v Metropolitanski operi nastopal v vlogi Timurja, nekdanji Madame Butterfly Zhang Liping in Nancy Yuen pa sta ocenili, da je bila vloga Liu zelo pomembna za njun ugled v svetu. Peti eno od vlog v Puccinijevi operi je postalo statusni simbol.
Kitajska opera napreduje z velikimi koraki, vendar pa azijska sila še vedno nima glasov, ki bi se kosali z Rusinjo Ano Netrebko, Bolgarko Sonjo Jončevo ali Korejko Sumi Jo. Bariton Li Ao pa je leta 2013 vendarle zmagal na mednarodnem tekmovanju Plácida Dominga Operalia. Vsi se strinjajo, da ima Kitajska ogromen potencial odličnih glasov, zato področje izobraževanja in urjenja pevcev ne privlači samo glasbenih pedagogov, ampak tudi strokovnjake z drugih področij.
Kaj je značilno za Kitajce
Evropska in pekinška opera sta si povsem različni. Slednja je tudi bolj gledališka kakor glasbena umetniška oblika. Nekateri prav v različnem načinu petja v teh dveh glasbenih zvrsteh vidijo glavno oviro za kitajske pevce pri doseganju polnosti glasu. Zhong Jun Shen in Peter Simon sta napisala obsežno knjigo Primerjava učenja klasičnega petja pri evropskih in kitajskih pevcih, v kateri sta poskušala ugotoviti, katere pogoje morajo izpolniti Kitajci, da postanejo v svojem poklicu vrhunski pevci.
Poleg izbire najprimernejše tehnike, s katero bi odpravili grleno petje, česar so Kitajci navajeni, avtorja menita, da je pomembno, da kitajski pevec obvlada vsaj en tuji jezik, v katerem bo prepeval. »Odličen primer je sopranistka Hui He. Uspešne kariere ji ni toliko omogočila zmaga na tekmovanju, kakor pa življenje v Italiji, kjer se je učila pod vodstvom Luciana Pavarottija,« sta zapisala. »Preden je Liang Ning postala prva Kitajka v zgodovini, ki je pela v milanski Scali in newyorški Metropolitanski operi, je dvajset let živela na Zahodu.«
Poudarjata, da je zelo pomembno tudi razumevanje kulture. Le kako izraziti čustva brez poznavanja ozadja opere, ki jo poje pevec? Čeprav na Kitajskem radi poudarjajo, da »glasba ne pozna meja«, te v resnici obstajajo. Čeprav jih ni mogoče videti, jih je možno začutiti v izvedbi velikih del. »Že mogoče, da je prihodnost opere na Kitajskem,« je povedal Tian Haojiang, najslavnejši izvozni artikel kitajske opere, »vendar je čas, da te smernice obrnemo. Namesto da gredo kitajski pevci na Zahod, bi se lahko prišli zahodni pevci učit kitajsko.«
Tian je pred nekaj leti zagnal program, v okviru katerega je pripeljal v Peking dvajset mladih pevcev iz Evrope, ZDA in Južne Amerike, kjer se učijo petja v kitajščini. Odziv je bil ogromen. Mladi pevci, ki na Zahodu ne vidijo večje perspektive, so se rade volje potrudili s petjem in celo razmišljanjem po kitajsko. Na Kitajskem trenutno gradijo štirideset novih opernih hiš. Adam Yu pravi, da je v tej deželi umetnost pravi prostor za oplemenitenje kapitala. Kaj več bi še radi? Turandot se je že davno vrnila domov, druge osebnosti evropske opere pa bodo že še našle svoj dom.
