Tiskane izdaje
Na odru ljubljanske operno-baletne hiše bo nocoj premiera komorne opere Orfej in Evridika, ki so jo na tem odru nazadnje uprizorili leta 1967. Glasbene hiše letos med drugimi jubileji praznujejo tudi tristoletnico rojstva nemškega opernega skladatelja Christopha Willibalda Glucka, kar je bil eden od motivov za vnovično uprizoritev te opere.
Drugi se skriva v daljni zgodovini, pravi Rocc, umetniški vodja Opere. Orfej naj bi nekdaj obiskal naše kraje, saj je bil po eni od teorij na ladji z Jazonovimi argonavti, ko so pripluli po Savi in Ljubljanici do barja in uničili močvirsko pošast – zmaja. Takrat že brez Evridike.
Njemu v spomin so en prostor v Operi v novi sezoni poimenovali Orfejev salon. Nedavno je bil uprizorjen Monteverdijev Orfej, prihodnjo sezono pa bodo začeli z Offenbachovo opereto Orfej v podzemlju. Tako nekako si je Rocc skupaj s hišno dramaturginjo Tatjano Ažman zamislil predstavitev različnih videnj mita o Orfeju. S čim bodo odprli sezono 2016/2017, ostaja skrivnost.
Orfej in Evridika je komorna opera, ki je bila premierno izvedena leta 1762 na Dunaju in je zasnovana na izenačitvi vloge besedila in glasbe v duhu tedanjega klasicizma, očiščena je baročne pevske ekshibicije, v iskanju 'krasne enostavnosti' pa se s preprosto melodiko približuje čisti dramski obliki.
Gluck je lepo pojasnil svoje stališče o tako imenovani reformirani operi: »Glas, inštrument, zvoki in celo tišina morajo biti usmerjeni k edinemu cilju, izrazu; enotnost besed pa mora biti tako blizu izrazu in melodiji, da nastane vtis, da je glasba enako usklajena z besedami kakor besede z glasbo.«
Čistost uprizoritve
O čistosti uprizoritve, obravnavi enega najlepših antičnih mitov in motiviranju sodelujočih v projektu smo se pogovarjali z ustvarjalnim tandemom – novim šefom dirigentom ljubljanske Opere Jaroslavom Kyzlinkom in dramskim režiserjem Jernejem Lorencijem, ki se je prvič lotil operne režije.
»Izziv je bil velik in ko sem prišel, sem imel najprej strašno tremo. Ne berem not, nimam posluha, kar pa še ne pomeni, da ne ljubim glasbe ... Velik strah je hitro splahnel, tudi zato, ker sem spoznal odlične sodelavce. Ugotovil sem, da je teater en sam, da obstajajo samo različni načini govorjenja. Vedno pa govorimo neko zgodbo, o medčloveškem prostoru, naših zablodah, neizpolnjenih hotenjih, hrepenenjih, razočaranjih, veseljih, radostih. Isto je.«
Dirigent Jaroslav Kyzlink je pogosto sodeloval z dramskimi režiserji, in to z največjim veseljem. »Opernim režiserjem se pogosto zgodi, da zapadejo v rutino, kar ni dobro. Poleg tega je opera Orfej in Evridika projekt, ki ni pogosto uvrščen v programe klasičnih opernih hiš, saj ne vsebuje veličastnih in popularnih arij, dramatičnih duetov ipd., ker gre za klasicistično delo, ki zahteva posebno obravnavo.«
Osredotočali so se na detajle, nekoliko dvignili orkester, da je bolj prisoten na odru, med nastajanjem uprizoritve so se pogovarjali in razmišljali o ljubezni in smrti, ritualih, se posvečali gibu, glasu, mimiki, recitativom ... Sicer pa Lorencija star svet, svet mita in rituala, že dolgo obseda.
Ključna tema je klasični dvojček ljubezen in smrt, kar se združuje v nadsmiselno celoto. In kaj je za človeka, ki tu živi, bolj strašnega od izgube ljubljene in oboževane osebe, se je na vajah z nastopajočimi spraševal Lorenci.
V kaj nas spravi bolečina, kako ne popuščamo, se ne premaknemo, celo ves svet začnemo brati le skozi svoje čutenje. Iskali so gibljivo negibnost, potovali skozi raj in pekel. Je bilo to notranje ali zunanje potovanje? Kdo je Amor, bog ljubezni? »Na srečo ne poznam vseh odgovorov,« pravi Lorenci.
In spet ljubezen, ki ima nešteto obrazov: je mila, ljubeča, nežna, zaščitniška, posesivna, obsesivna, hrupna, uničujoča. »Ah, težko je govoriti o nerojenem otroku, ki ga že pol leta skrbno negujemo,« je dodal.
Kyzlink je vesel, da je imel priložnost sodelovati z Lorencijem, navdušila ga je njegova spodobnost, da zmore privabiti nastopajoče k oblikovanju skupnega projekta. Znal je spodbuditi prav vse, kar je bilo za postavljanje celote zelo pomembno. »Operni solisti so pogosto vajeni posebne gestikulacije, ki jim zleze pod kožo in se ji težko odrečejo.«
Pri Glucku namreč ni mogočnih pevskih ekshibicij, kakršnih so pevci vajeni pri romantični operi. »Recitativi v najbolj čisti in glasbeno dovršeni podobi zahtevajo drugačno odrsko prezenco, sodelovanje na odru, povezovanje nastopajočih,« pravi Kyzlink in še enkrat poudari, kako vesel je, da je lahko svoje delo v ljubljanski operni hiši začel z Gluckovo opero, ki je žal preveč izrinjena z osrednjih opernih odrov.
Enakovredno prepletanje vseh segmentov
Katere so bile ključne ravni njunega sodelovanja? Lorenciju se zdita pomembni predvsem dve točki. Prva je čistost, preciznost, potrpežljivost, čemur sta sledila. Temu je sledil takoj, ko mu je dirigent razložil, kaj se zgodi v odnosu med recitativom in arijo.
Zavedel se je, da mu ni treba dramatizirati, da mora biti zelo potrpežljiv in pri tem vztrajati, saj se v glasbi sami zgodijo določeni obrati. Druga je, da sta se že na prvem srečanju dogovorila, kakšen bo konec, do kam pripeljati dogajanje, in sta se takoj strinjala.
»Vesel sem, da smo se tako midva z dirigentom kot vsa ekipa zavedali, da ne gre za koncert, ampak za opero, da gre za veliko delo, četudi se zdi enostavno. Za projekt, v katerem se morajo med sabo enakovredno prepletati prav vsi segmenti – glasba, oder ... Šele to vodi v sintetiziranje smiselne, učinkovite predstave.«
Hotel je enakopravno vključiti vsakogar, saj ne verjame v hierarhijo v ustvarjalnem procesu. Vsak zborist, od prvega do zadnjega, je moral biti prisoten na odru v vseh razsežnostih svoje osebnosti, ustvarjalnosti, talenta. Vse, kar se dogaja na odru, mora biti osmišljeno. Ne verjamem v igro od zunaj, vedno iščem vzrok, razloge za določeno akcijo, ki povzroči reakcijo. To smo iskali, celovitost in polno udeleženost vseh.«
Nestrinjanj med njunim delom ni bilo, bila sta enotna. Nista zanikala Glucka ali predromantičnega časa niti mita o Orfeju, delala sta sintezo nekdanjega in sedanjega. Zanimala ju je globlja sodobnost, to, kako poslušalcu, gledalcu s klasičnim mitom in klasicističnim glasbenim izrazom zlesti pod kožo danes.
