»Življenje gre naprej. Kakorkoli«

Boris Kobal se je po štirinajstih dneh od odkritja, da njegovi Profesionalci espe niso njegovi, temveč so prevod dela Alda Nicolaja Generalka (La prova generale), z javnim pismom opravičil gledališču in javnosti. Zapisal je, da sta ga do plagiata prignali velika osebna stiska in depresija. ­Avtorski honorar je SLG Celje vrnil, teater pa celotne škode še ni izračunal.

Razočaranje ob odkritju pravega avtorstva dela, ki so ga celjski gledališčniki postavili na oder konec lanskega novembra, je bilo veliko. Upravnica SLG Celje Tina Kosi je nekajkrat povedala, da so bili vsi razočarani tudi zato, ker »so z Borisom velikokrat delali in tega ni pričakoval nihče od nas«. Kljub temu njegovih pojasnil v SLG Celje niso hoteli slišati. Na Kobalov poziv, da bi se srečal z ekipo predstave, so mu iz SLG Celje odgovorili, da trenutno ne vidijo potrebe po tem.

Je pa včeraj Kobal odgovoril na najočitnejše vprašanje, zakaj bi to počel nekdo pri 63 letih, o katerem se je zdelo, da mu teatri jedo iz roke. »Razlog je huda osebna stiska, v kateri sem se znašel. Gledališče kot tako mi je dalo nekaj zadoščenja, a ko se ozrem nazaj, vidim, da mi je povsem pobralo zasebnost. V imenu 'boga teatra' sem zanemaril velik del svojega življenja ter privolil v osamljenost in zagrenjenost. Pred leti sem padel v težko depresivno stanje, moral sem poiskati pomoč. Depresija se je kljub strokovni pomoči v zadnjih letih še poglabljala,« je zapisal.

Javnosti se je opravičil: »To, da sem prevedel delo drugega avtorja in se podpisal s svojim imenom, ni bilo prav. Narobe sem ravnal, ker sem se zavil v molk in slovenski javnosti nisem pojasnil, kaj se dogaja.« Opravičil se je tudi celjskemu teatru in prijatelju ter režiserju predstave Jaši Jamniku. »Če mi lahko oprostijo, bom hvaležen. V nasprotnem primeru bom razumel.«
 

Psihoterapevt: Kobalu verjamem

Kobal je sicer direktor Šentjakobskega gledališča. O njegovem nadaljnjem delu bodo na seji upravnega odbora razpravljali jutri, je povedal predsednik društva Janez Vlaj. »Ne bi rad prejudiciral, kaj se bo zgodilo. Tudi za nas je bil to šok, bili smo neprijetno presenečeni.« Kobal ni odgovarjal na telefonske klice, na vprašanje, ali ostaja del slovenske gledališče scene, je poslal sporočilo: »Življenje gre naprej. Kakorkoli.«



Kobal ni edini, ki je po tovrstnem razkritju zapisal, da ga je v takšno dejanje gnala notranja stiska. Da ni šlo za denar, ampak za strah pred neuspehom, je po lanskem razkritju, da so njegove reportaže skoraj v celoti izmišljene, pojasnil večkrat nagrajeni Spieglov novinar Claas Relotius. Kobal je zapisal, da je težko razumeti, kaj pomeni, da hočeš ustvarjati, pa te gledališča ignorirajo. »Vse življenje sem posvetil temu poklicu, tudi za ceno najbližjih. Vse to nenadoma nič več ne šteje. V tej stiski sem naredil največjo ­neumnost v živ­ljenju: podpisal sem se pod delo nekoga drugega. V tem pogledu ni ­opravičila in bom za to nosil vse posledice.«

Predsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo Tomaž Flajs je povedal, da tako kot Relotiusu kot Kobalu lahko verjamemo. »Ne moremo pa posploševati, saj ima vsak od njiju drugačno ozadje. Kobalu verjamem in zelo iskreno je povedal. Depresija nastopi, ko pomembne potrebe niso zadovoljene, pretirano posvečanje nečemu drugemu je lahko kompenzacija za te potrebe. In ko tega ni več, vse nekam zgrmi. Treba je spoštovati, kar posameznik pove.«