Pekel, veliko hujši od tistega v Božanski komediji

SNG Maribor začenja sezono v enakem slogu kot prejšnjo, z velikim klasičnim dramskim besedilom in v režiji Diega de Bree, ki je tudi umetniški direktor Drame.

Skoraj natanko četrt stoletja po zadnji uprizoritvi – leta 1990 jo je uprizoril režiser Eduard Miler – se Lulu Franka Wedekinda vrača na mariborski oder. Prevodu Erike Vouk so dodali prolog, ki ga je prevedla Tina Mahkota, v drami, podnaslovljeni z »monstruozna tragedija«, bo v naslovni vlogi nastopila nova članica SNG Maribor Nika Rozman.

Drame Franka Wedekinda so bile – vsaj v celoti – uprizorjene z velikim zamikom, avtorja je vseskozi spremljal sloves pisca obscenih in pornografskih tekstov, kar je pomenilo okrnjeno oziroma cenzurirano inscenacijo njegovih del. Hkrati je potekala tudi njegova afirmacija, številna njegova dela so bila bodisi neposredna predloga bodisi navdih za različne projekte, od opere Lulu Albana Berga in nemega filma Pandorina skrinjica Georga Wilhelma Pabsta v medvojni Nemčiji do Pomladnega prebujenja v glasbeni predelavi na new­yorškem Broadwayu.

Wedekindov navdih pri Lou Salomé

Obračun z navideznimi avtoritetami, tabuji in lažno moralo so glavne značilnosti njegovega gledališkega angažmaja, ki še zdaleč ni ostal zgolj pri literarnih predlogah, na odru je večkrat nastopil tudi sam. Idejo za Lulu je dobil ob obisku Pariza, kjer je videl kabaretno predstavo Lulu, klovnovska plesalka, sintezo pantomime in cirkuškega performansa, obenem pa je tam spoznal Lou Salomé, hčer ruskega generala, ki ga je navdihnila za oris njegove dramske junakinje.

Salomé se je požvižgala na konvencionalne norme, z lepoto, spogledljivostjo, lascivnostjo, svobodomiselnostjo in ne nazadnje intelektualnimi sposobnostmi je med drugimi očarala Friedricha Nietzscheja, Rainerja Mario Rilkeja in Sigmunda Freuda, nič manj pa ni bil nad njo navdušen ­Wedekind.

Dramo, ki jo je pisal med letoma 1882 in 1895, je moral Wedekind večkrat spreminjati, cenzorji so vedno znova našli preveč sporne prizore. Dramaturginja predstave Maja Borin je poudarila, da je bilo v času, ko so bile dame zapete od nog do glave, na odru slačiti igralke, jih postavljati v erotične prizore, si dovoljevati odigravati ekstatične spolne izbruhe, govoriti o istospolnih odnosih in prikazovati prostitutke, nasilje in uporabo drog pač nekaj povsem nedoumljivega, zato je bila integralna verzija metadrame Pandorina skrinjica, katere del je tudi Lulu, uprizorjena šele leta 1988.

Neulovljiva Lulu

Lulu navdušuje s prvinskostjo, vitalnostjo, izjemno erotično privlačnostjo, naravno inteligenco in skrivnostnostjo. Pooseblja divjo naravo v vsej lepoti in grozoti. Nihče je ne more posedovati, vsakemu, še tako vestnemu nadzorniku se izmuzne in tudi najbolj brutalnemu dreserju se ne pusti podrediti.

Njena enigmatičnost je, da zna nositi podobe, ki jih nanjo projicirajo drugi, dodeljenih vlog ne živi, ampak jih igra in se z njimi poigrava, je »nosilka nebes in pekla, erosa in tanatosa«.

Po mnenju Borinove je pekel Božanske komedije pravljica za lahko noč v primerjavi s peklensko tragedijo človeške psihopatologije spolnega življenja, ki za sabo razkriva vso bedo človeka in temne strani njegovega bivanja, podzemlje, ki ga odpira Lulu v režiji Diega de Bree, ima nepredstavljivo število peklenskih krogov in morda je najveličastnejše hudičevo delo prav to, da jim ni videti konca.