Tiskane izdaje
Po treh Shakespearovih dramah, Kralju Learu, Macbethu in Viharju, ki so jih režirali Dušan Jovanović (1992), Janez Pipan (1997) in Vito Taufer (2008), »plesnem Cankarju«, Pohujšanju v dolini šentflorjanski v režiji Matjaža Fariča (2001), ter Brechtu, Ustavljivem vzponu Artura Uia v režiji Eduarda Milerja (2012), bo Gallusova dvorana Cankarjevega doma šestič po letu 1991 prizorišče velike gledališke koprodukcije največjih slovenskih gledaliških hiš. Tokrat nič manj kot Iliade.
A zakaj pravzaprav dramatizirati besedilo, ki velja za prvi in poleg Odiseje temeljni evropski ep in obenem ep Evrope? Besedilo, ki ga tradicionalno pripisujemo Homerju in je osnova za preučevanje grške družbe med 12. in 8. stoletjem pr. n. št., pa tudi zahodne kulture nasploh? Skratka besedilo, katerega gostopomenskost se lahko kaj hitro izgubi z dramatizacijo? In zakaj to početi na največjem odru v državi?
Režiser uprizoritve Jernej Lorenci odgovarja, da je Iliada nič manj kot »praroman, praopera, praspektakel, prvi MTV«, »nizki štart in visoki cilj« Evrope, »temeljno šolsko čtivo in nedosežni književni vrh« in seveda »muka šolskega kurikuluma in nenehna točka radikalne fascinacije«.
Koproducenti, SNG Drama Ljubljana, Mestno gledališče ljubljansko in Cankarjev dom, k temu dodajajo, da je treba dati Iliadi »najboljše pogoje, kar jih premoremo, pokazati moč in vitalnost dveh največjih ansamblov v državi in predvsem dati jasno sporočilo, da je slovensko gledališče kljub krizi še kako potentno«.
To so gotovo velike ambicije. Še zlasti ker se je doslej največja dvorana Cankarjevega doma pokazala za trd oreh gledališkega uprizarjanja, ki mu je bil s spektakelskega stališča, in odločitev za takšen oder ga najbrž predpostavlja, morda še najbolj kos režiser Matjaž Berger, a z deloma lažjo nalogo, saj pred dvema letoma tam ni uprizarjal dramskega teksta, ampak Wagnerjevo opero Leteči Holandec, in to s kar dvesto nastopajočimi. V uprizoritvi Iliade, katere dramatizacija je delo režiserja Matica Starine in Eve Mahkovic, bo nastopilo trinajst igralcev, poleg premiere, ki bo 24. januarja, pa načrtujejo še dvanajst ponovitev.
Če je uprizoritev Iliade največji domači gledališki dogodek letošnjega leta, bo to na področju gledališke infrastrukture gotovo odprtje prvega lutkovnega muzeja v Sloveniji z domicilom na Ljubljanskem gradu. Muzej bo postal domovanje dela obsežne zbirke več kot stoletja dolge tradicije slovenske lutkovne umetnosti, ki je večinoma danes del fonda Lutkovnega gledališča Ljubljana.
V okviru muzeja bosta še manjše marionetno gledališče in knjižnica, do njega pa bo vodila posebna lutkovna pot s Krekovega trga, označena z lutkovnimi instalacijami. Interaktivni ogled muzeja, ki ga bodo odprli spomladi, bo popeljal obiskovalce skozi prelomna obdobja, ki so zaznamovala razvoj in zgodovino domače lutkarske umetnosti.
