Pia Zemljič in Marko Mandić: V gledališče se vrača ljubezen

Pascal Rambert poskuša razumeti resničnost daleč stran od tradicionalnih narativnih­ postopkov, prizadeva si, da bi ji dal glas in telo, ustvarja­ predstave med performansi­ in instalacijami, svojevrstne­ »transformacije stvarnosti«.­

Zapiranje ljubezni je eno ­takšnih del.

V dvoboju med moškim in žensko­ je govor edino orožje, »besede so streli in udarci z bajonetom«. O predstavi, ki bo premierno uprizorjena na Ptuju, sta spregovorila igralca v njej, Pia Zemljič in Marko Mandić.

Rambert z velikim užitkom ustvarja gledališče, ki se ne izčrpava samo v napeti zgodbi, ampak sta besedilo in predstava priložnost za raziskovanje bistva gledališča in vloge igralca v celovitem življenju nasploh.

Gledališče se tako vitalno predstavlja skozi lasten dispozitiv, njegovo rojstvo iz magičnega duha pa Rambert preverja z neposrednim učinkom na gledalca. Medtem ko gledalec vznemirjeno spremlja zaplet ljubezenskega razhoda, se nenehno sooča s preverjanjem poznavanja osnovnih gledaliških načel: kaj je pogled, kaj poslušanje in kaj oder.

Brisanje meje med igralcem in dramskim likom dodatno okrepi gledalčev voajeristični položaj ter tako še poudarja brutalnost situacije in občutek, da gledalec sodeluje v realnem. Opazovalec se z dogajanjem ne poistoveti prek fiktivnih junakov, ampak prek lažno ustvarjene bližine z izvajalcema in njuno zgodbo.

Tako o predstavi Zapiranje ljubezni Pascala Ramberta razmišlja režiser Ivica Buljan. Vendar to ne bo zgolj še ena interpretacija Rambertovega teksta, ki je bil veliki zmagovalec festivala v Avignonu pred dvema letoma.

Avtor ga je doslej dokaj ljubosumno čuval zase, kljub številnim uprizoritvam na različnih svetovnih odrih si je režijo in izbor igralcev praviloma zadržal zase; slovenska predstava, ki bo nocoj premierno uprizorjena v ptujskem gledališču in je nastala v koprodukciji z Mini teatrom in zadarskim Festivalom sanj, bo posebna še iz enega razloga: njena protagonista Pia Zemljič in Marko Mandić sta namreč partnerja tudi v zasebnem življenju.

Ljubezen je v gledališču pogosto obravnavana kot banalna, manjvredna tema, ki se raje prepušča filmu in literaturi.

Mandić : Predstava sicer 'zapira' ljubezen, vendar govori izključno o tej temi. Poskuša jo izgnati iz telesa in glave, vendar dokazuje, da je tukaj. Gledališče ni več rezervirano zgolj za velike in katastrofične teme, vanj se vračajo ljubezen in čustva, spreminja se tudi način, saj je dolgo veljalo, da je treba ljubezen obravnavati z distance ali z elementom ironije. Ironija je tukaj ostala na obešalniku za vrati, vse je smrtno resno.

Zemljič: Ljubezen nas pač temeljno konstituira kot osebe, vzpostavlja naš odnos do ljudi in sveta in ni samo pomembna, temveč je najpomembnejša.

V današnji družbi poželenje kotira zelo visoko, navezanost se zdi manj pomembna, partnerstvo pa je skoraj povsem spregledano.

Mandić : Vse omenjene stopnje so seveda neločljivo povezane. Najbolj potrebuješ podporo, ki se manifestira v pogledu partnerja. Na odru in v osebnem življenju. Tudi pri režiserju potrebuješ tovrsten pogled, ki te obenem podpira in usmerja, ne nazadnje je tukaj tudi pogled gledalca v dvorani, saj na odru 'zacvetiš' samo, ko začutiš oči občinstva.

Zemljič: V tej predstavi kopljeva tako globoko po svoji notranjosti, da potrebujem pogled soigralca, ki mi bodisi pritrjuje v tem, kar čutim, bodisi nasprotuje. Zapiranje ljubezni je še korak dlje od partnerstva, tukaj je družina, ki zahteva drugačen odnos, ne gre zgolj za relacijo med dvema osebama, temveč za skupnost, ki ima specifične zakonitosti, ki presegajo individualno harmonijo ali konflikt med dvema posameznikoma.

Kaj pri kreiranju vlog pomeni, da sta par tudi v zasebnem življenju?

Mandić : Koltèsov Marš, ki ga je prav tako režiral Ivica Buljan, se mi zdi nekakšen uvod v ta najin skupni odrski projekt, tudi tam bijeva svojevrstno vojno strasti, ljubezni in ločitve. To je bila prva stopnica, tukaj jo razvijeva v vsej polnosti. Gre za poskus prestopanja meja, do kod lahko grem v organskem dojemanju lika, z zasebnim partnerjem, ki te odlično pozna, je to treba narediti zelo precizno in pritisniti natančno na tiste tipke, ki zazvenijo prepričljivo.

Zemljič: Vsekakor je to dodatna dimenzija. Velikokrat sem naletela na skoraj nerazložljiv odpor do posameznih premis v besedilu, čutila sem, da Pia tega ne more narediti ali izgovoriti. To ni klasična konverzacijska drama, ki jo pač odigraš, ampak visok pesniški jezik, ki te potegne vase, ni vaje, pri kateri bi lahko človek vsaj malo počival, to je izbruh, ki zahteva maksimalno angažiranost. Kjer bi se Pia v zasebnem življenju ustavila, se tukaj dvoboj šele začne.

Uprizoritev Pascala Ramberta je zelo statična. Se vama zdi takšna upodobitev likov težko izvedljiva, saj je pri vajinem delu instrument celotno telo?

Zemljič: Kod predstave je pravzaprav odprt, na nekaterih vajah sva statična, na drugih zelo dinamična, vendar ni nič izsiljenega, izumetničenega, končni produkt temelji na impulzih, ki jih narekujejo najini odzivi na tekst in najino dojemanje le-tega.

Mandić : Rambert nadaljuje tradicijo francoskega gledališča, v katerem je izročilo statičnosti zelo močno. Odločitev Ivice Buljana, da se ne bomo držali teh principov, je osvobajajoča. Biti na odru soha ali skulptura ni moj delovni modus, tudi Pijin ne, poleg tega so naše okolje, atmosfera in temperament drugačni.

Naj je razplet še tako tragičen, pri vsakem odnosu so v ozadju tudi perverzen užitek ob destrukciji, skrite misli o svobodi, novem začetku ...

Mandić : Človek v tem primeru vstopi v neko simulirano situacijo in si jo odigra, kar je zelo pomembna izkušnja. In ne nazadnje tudi zabavna. Ko se zariješ tako globoko v telo in duha drugega, se porajajo najrazličnejše asociacije, od Orfeja in Evridike do Johna Lennona in Yoko Ono, vse to pa pregneteš z lastnimi kodi razmišljanja in čutenja.

Zemljič: Zagotovo sva ob ustvarjanju te vloge pomislila na takšne možnosti, poigravala sva se z neštetimi scenariji, končni rezultat pa je pravzaprav takšen, da imam občutek, da se je najina zveza še okrepila, da sva se ob prehajanju skozi vse te čustvene kanale še bolj zbližala.