Tiskane izdaje
Predstava Fobija, ki temelji na besedilu Alberta Camusa Niti žrtve niti krvniki, objavljenem jeseni 1946 v odporniškem časniku Combat, je letošnjo pomlad že doživela premiero v Sloveniji, na plesnem odru doma Španskih borcev. Septembra bo slovensko-nizozemska koprodukcija privabila ljubitelje sodobnega plesa še v Križanke.
Drzna in kompleksna predstava, ki prepleta ples, gledališče in živo glasbo, govori o eni ključnih tem sodobnega sveta, osrednjo vlogo pa igrajo prizadevanja za preseganje ideološkega fanatizma.
Izraelska koreografa Guy Weizman in Roni Haver, ki živita in ustvarjata na Nizozemskem, kjer vodita gledališko-plesno skupino Club Guy & Roni, v Fobiji raziskujeta mehanizme strahu. Živimo v negotovih časih, ko težko ubežimo svetovnim konfliktom, ti pa povzročajo strah in sejejo negotovost.
Osrednji je po mnenju Delove kritičarke Mojce Kumerdej strah pred terorističnim nasiljem, ki je uvod in obenem osišče skoraj poldrugo uro trajajoče Fobije. Ob vstopu občinstva v dvorano se na odru plesalci in ob straneh tričlanska glasbena skupina nervozno prestopajo, medtem ko na ekranih ob odru drsi napis, da bo dvajset minut čez eno v prostoru eksplodirala bomba. Intenzivni prizori gledalcev ne puščajo hladnih ...
Tesnoba in napetost
Fobijo odlikuje nekaj koreografskih in plesnih izvedbenih sekvenc, meni Mojca Kumerdej, medtem ko je na tolkalih temelječa zvočnost večinoma mašilo, ki naj bi vzbujalo učinek tesnobe in napetosti. Predstava tako po njenem nenamerno uprizarja predvsem histerični diskurz nemoči.
Predstavi očita šibko dramaturgijo, saj »tako kompleksne in obenem obče teme, kot je koreografija nasilja, ki jo v današnjem svetu z različnih mest ob senzacionalistični podpori medijev izvajajo raznorazni akterji, zahtevajo natančen in inteligenten razmislek«.
Mojci Kumerdej se je ob predstavi Fobija vzpostavila primerjava z odlično, vsebinsko ter izvedbeno ostro in natančno predstavo skupine DV8 O čem lahko govorimo?, ki je bila pred leti uprizorjena v Španskih borcih.
Weizman in Roni Haver, odmevni koreografski tandem, ki že vrsto let deluje na Nizozemskem, ustvarjata dinamična in prepričljiva interdisciplinarna odrska dela, v katerih tematizirata preseganje različnih meja.
V koprodukciji mednarodno uveljavljenega zavoda En-Knap s prodorno nizozemsko skupino Club Guy & Roni nastopijo mednarodna zasedba plesalcev ansambla EnKnapGroup, plesalcev in igralcev nizozemske skupine Club Guy & Roni in glasbeniki nizozemske zasedbe Slagwerk Den Haag, ki s svojo inventivno tolkalno glasbo že 35 let dosega mednarodni sloves.
Weizmana in Roni Haver navdihuje delo koreografa Iztoka Kovača, umetniškega vodje EnKnapGroup. »Z Roni sva njegovo delo spremljala vrsto let, ko sva bila mlajša, pa sva bila celo na avdicijah za njegovo skupino,« je za medije povedal Guy Weizman.
»Znova smo se srečali v Nemčiji, kjer je bil Iztok gostujoči koreograf in je pripravljal predstavo, midva z Roni pa sva bila rezidenčna koreografa. Pogovarjali smo se, dobili smo navdih in Iztok je predlagal sodelovanje. Ker z Roni zelo ceniva njegovo delo, sva sprejela izziv.«
Strah je univerzalen
Za Guyja je bil najbolj vznemirljiv trenutek v nastajanju predstave, ko sta se zasedbi prvič srečali. V prvih tednih teoretskega in fizičnega raziskovanja so ugotovili, da si skupini delita strahove o globalnih in zasebnih zadevah. »Strah je seveda univerzalen, če to upoštevamo, gre za pomirjujočo misel, saj v njem nismo nikoli sami,« je še povedal Guy.
V Sloveniji so nastopili maja letos, 20. avgusta so nastopili na odru nizozemskega festivala uprizoritvenih umetnosti Noorderzon, ki ga vsako leto obišče skoraj 150.000 ljudi, jeseni pa bosta – po nastopu v Križankah – sledila obsežna turneja po Nizozemskem in septembrsko gostovanje v Nemčiji; oktobra pa bodo umetniki odpotovali v Seul, kjer se bodo udeležili festivala SIDance.
Koreograf Guy Weizman, ki dela v tandemu z Roni Haver, je za Delo odgovoril na nekaj vprašanj.
Zakaj strah?
Vse se je začelo s tekstom francoskega pisatelja Alberta Camusa. Kmalu po koncu druge svetovne vojne je Camus predlagal več načinov, kako bi svet lahko šel naprej po grozotah vojne. Od takrat je minilo sedemdeset let, a se zdi, kot da stojimo na mestu. Malo ali nič se ni spremenilo. Zanimali so me razlogi, zakaj se ne premaknemo, zakaj nismo pripravljeni spreminjati sveta. S pisateljema Martijnom de Rijkom in Basom Heijnejem smo iskali različne tekste o tem, kako se odzivamo na druge ljudi, še posebej o našem strahu do drugih.
Tako je nastajal gledališki tekst, ki se ukvarja z idejo 'drugega' in tudi s strahovi pred terorizmom. Govori o tem našem strahu, ki nas uspava in zadržuje na mrtvi točki. Če bomo brezčutno sedeli, kako se bomo premikali? Lahko sploh še spremenimo svet? Ne vem, ali je to mogoče, ampak kakšne so alternative? Delati ničesar?
Kako so se na vajah odzivali plesalci?
Vaje smo vedno začenjali s pogovorom, tako skupinskim kot individualnim, da bi ugotovili, kaj si kdo misli, kar smo kasneje uporabili pri oblikovanju predstave. V prvih tednih smo začenjali vaje v popolni temi. In to ni bilo nekaj, v čemer bi plesalci uživali (smeh). Bilo je strašljivo, zelo moteče in plesalci so morali biti strogo osredotočeni na svoje telo, če niso hoteli poškodovati sebe ali koga od soplesalcev.
Z Roni sva opazovala in uporabila to energijo za osnovo predstave. Celoten performans je napet v smislu atmosfere in samega plesa. Predstava je zelo utrujajoča za plesalce, morajo se dati v najvišjo prestavo. In to tudi storijo!
Kako se je odzivalo občinstvo?
Občinstvo občuti ekstremno napetost, ki vlada na odru. Nekaj prizorov je zelo zahtevnih in gledalce potegnejo neposredno v igro. Niso bili preplašeni, bolj nervozni, saj se napetost nenehno stopnjuje. Med gledanjem je treba kar naprej zajemati sapo. Ena oseba je zapustila dvorano med prizorom trpinčenja. Po drugi strani je kombinacija plesa in žive glasbe mikavna in vabljiva. Po sklepu je bilo občinstvo vzhičeno.
Ali lahko umetnost prepreči svetovne katastrofe, terorizem?
Ja, umetnost lahko spreminja svet. Če tega ne bi verjel, ne bi mogel delati, kar počnem. Nisem ciničen: rad bi bil odprt za misli in ideje drugih. Tudi če ne moremo spremeniti sveta, je pomembno prisluhniti drug drugemu. Če ne bi verjeli v moč umetnosti, bi bilo bolje, da nehamo delovati kot umetniki.
Kakšno je bilo sodelovanje
Kaj načrtujete, pripravljate v prihodnosti?
Fobija bo gostovala na nizozemskih odrih v več kot dvajsetih gledališčih, nastopili bomo tudi v Hannovru. Prihodnje leto bomo v Franciji gostovali s predstavo Naked Lunch. Naša manjša produkcija The Jungle is our House pa bo gostovala na belgijskih in nizozemskih odrih. Pripravljam novo delo za nemško skupino tanzmainz (Staatstheater Mainz), kamor sva z Roni povabljena kot rezidenčna umetnika koreografa. Kaj bo prineslo leto 2017, pa še ne vem.
Pripravljate kakšen nov performans?
Ja, po Fobiji se bomo lotili grenko-sladke komedije Happiness. Premiera bo jeseni prihodnje leto.
