Tiskane izdaje
Nelisiwe Xaba je plesalka in koreografinja, ki se je rodila v Sowetu v Južni Afriki in se šolala tako v Johannesburgu na Dance Foundation kot tudi na londonski Ballet Rambert. Preden se je posvetila solo karieri je sodelovala v južnoafriški skupini Pact Dance Company s koreografko Robyn Orlyn.
Vaša prva predstava, ki ste jo sinoči odplesala slovenskemu občinstvu, je posvečena Sarah Baartman, Afričanki, ki je živela med letoma 1790 in 1815 in so ji rekli Hotentotska Venera. Postala je simbol trpljenja afriških žensk v času kolonializma...
Bila je Afričanka, ki so jo odpeljali v Anglijo z obljubo, da bo služila denar tako, da bo kazala dele svojega telesa. V Angliji, posebej v Londonu, so jo prisilili, da je v razstaviščih in cirkusih tistega časa razkazovala svojo ogromno zadnjico. Bila je ena od zabavnih točk, v katerih so kazali čudne kreature, recimo spake brez rok in nog. V Londonu je bila na ogled vse dokler se je publika ni naveličala, kot se sčasoma katerekoli odrske atrakcije, kar mi, performerji, dobro vemo. Kupil jo je lastnik francoskega cirkusa, v katerem je počela isto, kot v Angliji.
Suženjstvo posebne vrste!
Ja, ker ni o ničemer odločala, ni imela vpliva niti na to, kakšen kostum bo nosila niti o tem, kako se bo »razstavila«. V Parizu so jo po krajšem času zavrgli, postala je alkoholičarka in prostitutka. Preden je umrla, jo je odkril neki francoski znanstvenik, ki so ga zanimali deli njenega telesa, ker je imela veliko zadnjico, in govorilo se je, da so bili veliki tudi intimni deli njenih ženskih spolnih organov, čeprav sama tega ne verjamem. Ko je umrla, so razrezali dele njenega telesa in jih razstavili v muzeju, njen skelet, genitalije in možgane. Na ogled so bili do leta 1974, ko so jih umaknili, vendar so ostali shranjeni v muzejskih depojih.
Kdor je bil radoveden, je odšel v muzej in si lahko ogledal, kakšna zgleda južnoafriška ženska. Ko je prišel na oblast Nelson Mandela leta 1994, je od Francije zahteval, da vrnejo Sarah Baartman v Južnoafriško republiko, kjer bo dostojno pokopana. Njene posmrtne ostanke so vrnili šele leta 2002. Ta muzej, sedaj se imenuje Musée du quai Branly, se še vedno posveča zgodovini in različnim kulturam, čeprav v njem ne najdete več delov človeških teles in kosti.
Kaj se je zgodilo, ko so Sarah Baartman vrnili?
Pokopali so jo nedaleč od doma Nelsona Mandele, 9. avgust pa so posvetili njej in je postal državni praznik ženske.
Zakaj ste za muzej naredili novo predstavo o Sarah Baartman?
Ne vem, zakaj me je Musée du quai Branly povabil, da naredim predstavo. Že pred tem sem naredila o njej solo z naslovom They look at me and that's all they think (Gledajo me in to je vse, kar mislijo), a v muzeju so želeli novo, ki so jo tudi sprejeli. Naravno mi je bilo, da jo vzamem ponovno za temo zgodbe, saj so jo v francoskem narodnem muzeju gostili celo stoletje. Okoli nje sem napletla fiktivno zgodbo – vrnila se je nazaj v Afriko, a ni mogla več navezati stika z domačim okoljem, ker je izgubila svoje korenine. Vsi tisti, ki so v izgnanstvu, imajo težave, ko se vrnejo domov in se počutijo, kot da ne sodijo več tja. Tudi sama vedno znova zapuščam dom, da nastopam, potujem in preživim. Z imigracijsko zakonodajo v Evropi in Ameriki je res ponižujoče. Vedno znova se sprašujem, zakaj moram vse to preživljati, da lahko odplešem predstavo.
Ta nova Sarah je zelo temna. Na tleh črna preproga, vi ste v črnih oblačilih.
Muzej sam je zelo temačen. Ko vanj vstopite, je veliko svetlobnih snopov s tal usmerjenih v strop. Res je nenavaden muzej. Hladen in temen.
Omenili ste ponižujočo emigrantsko zakonodajo. Gre za naravnanost Evropejcev do tujcev ali kaj drugega?
Poglejte, Evropa pridiga o demokraciji, odprtosti, spoštovanju drugačnih in različnih ver, a tega, o čemer pridigajo, ne delajo. Vsakič, ko zaprosim za vizo, se soočim z militantnostjo. Za vizo zaprosim, ker sem bila v neko deželo povabljena. Uradniki bi lahko bili prijazni, pa niso, so gospodovalni in osorni, čeprav lahko danes s pomočjo računalnikov preverijo podatke vsakega.
Drugi solo na sinočnjem večeru je tematiziral plastifizacijo.
Če bi sama izbirala, ne bi sestavila v skupni večer ti dve deli, ker nimata nič skupnega in govorita o dveh popolnoma različnih temah. Plastifizacija je moj star, precej popularen, smešen, nedolžen in prikupen komad. Čudno mi ga je igrati, ker se počutim stara (smeh). Pred sedmimi leti mi je bil zabaven, sedaj mi ni.
Kaj vam je bilo prej zabavno, kar vam sedaj ni?
Nedolžnost. Pogrešam tisti čas, kajti, ko smo mladi, smo bolj nedolžni in naredimo tisto, kar hočemo in ne tisto, kar menimo, da je potrebno. Manj se obremenjujemo s tem, kaj si bodo drugi mislili. Takrat sem se veliko posvečala religiji, posebej krščanstvu, ki sem ga že od malega dojemala kot nekaj tujega, s čimer se nisem mogla zbližati, kaj šele, da bi ga konzumirala, ne da bi se o njem preizpraševala. Drugi del predstave se je nanašal na kondome, ki jih katoliška cerkev prepoveduje, čeprav je v Afriki ogromno aidsa in nikakršne izobrazbe o spolnosti. Katoliška cerkev odsvetuje spolnost, a mladi so spolno aktivni, priporočanje vzdržnosti je premalo. Bolje bi jih bilo naučiti, kako naj se zaščitijo. Fascinirala me je tudi glasba, saj nisem vedela, da v cerkvenih zborih ti mladi, ki lepo pojejo, pravzaprav niso dekleta, temveč mladi fantki.
V predstavah uporabljate minimalno rekvizitov in scenografije. Lahko je s tem potovati, a toliko težje je narediti predstavo bogato. Kako iztisnete iz malega čim več?
Vesela sem, da ste to opazili. Ne morem potovati z veliko rekvizitov, zato moram z minimalnim narediti maksimalno. V prvi predstavi bi lahko imela mnogo kosti, a imam samo eno. In doživela sem že, da so mi jih na meji vzeli, ker v nekatere države ni dovoljeno vstopati z živalskimi izdelki. Nihče mi ni verjel, da sem te kosti oprala, pobelila in osušila na soncu.
