Pogovor z Jernejem Lorencijem: Sedemnajst let brez Shakespeara

Gledališki režiser je tokrat na veliki oder Mestnega gledališča ljubljanskega postavil Othella.

Objavljeno
27. november 2013 18.59
Andrej Jaklič, Polet
Andrej Jaklič, Polet
Zadnje obdobje slovenske gledališke ustvarjalnosti brez dvoma­ zaznamuje režijski opus Jerneja Lorencija. To ne nazadnje potrjujejo številne nagrade,­ ki jih je prejel za svoje ustvarjanje. Drama Nevihta je na lanskem Borštnikovem srečanju prejela kar devet nagrad, letos pa so na istem festivalu­ kot najboljšo uprizoritev nagradili Ponorelo lokomotivo, ki jo je lani zrežiral v ­ljubljanski Drami.

Nocoj bo na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega premiera njegovega zadnjega dela, najintimnejše tragedije Williama Shakespeara Othello. To je Lorencijevo prvo srečanje s klasikom svetovne dramatike.

Kot profesionalni režiser ste aktivni že sedemnajst let, a brez enega samega Shakespeara.

Edina prava želja je bila režirati tragedijo Kralj Lear, a dobil sem ponudbo za drugo dramo. Zavrnil sem jo, saj ni korespondirala z mojim režijskim jedrom, ni me dovolj zerotizirala, naelektrila. Kar se tiče Othella, je predlog prišel iz Mestnega gledališča ljubljanskega, naravnost od Barbare Hieng Samobor.­ Projekt sem nemudoma povezal z nekaterimi igralci iz hiše in mislim, da se razlog za uprizoritev skriva ravno v razmerju z igralci. Šlo je tudi za takojšen uvid v to, kaj bi uprizoritev nekoč lahko bila.

Kaj je nastalo do danes, dan pred premiero?

Morda je bil prvi uvid ta, da projekt ni družbenopolitična igra, pač pa igra o človeškosti, tudi da vse iniciacije za družbeno ali politično izvirajo iz intime. V odnosu med dvema, tremi osebami, iz katerega se ta odnos kasneje širi v družbeno.­ Celotno delo smo dodatno intimizirali, se namenoma odrekli konceptu družbene angažiranosti. Gre nam za vse globlje spuščanje v intimno in medosebno. V človeško.

Na eni strani človeškost, na drugi zlo. Dva elementa, ki se v igri močno prepletata oziroma sta v stalnem konfliktu.

Morata biti v konfliktu. Vojna v takšnem ali drugačnem pomenu je na žalost naravno stanje stvari. Vedno živimo na račun nekoga. Če se odločim za življenje z nekom, se ne odločim za kogarkoli. Vsaka odločitev je tudi izločitev. Življenje nas nenehno sili v odločanje, družbenopolitično stanje, v katerem živimo, še toliko bolj. To že po naravi ustvarja konflikt, travmo, fantazmo, nostalgijo, hrepenenje, ljubosumje, zavist, maščevalnost, zlo ...

Konflikt, ki je zunanji izkaz zla, je torej tisto, kar je elementarnejše od dobrega?

Redkokdaj si rečem, danes sem zdrav, vedno pa, danes sem bolan. Prav tako ostaja nekakšen sram pred dobrim. Dobro smo zvezali s patetičnim, kičastim, kot da nas je sram izkazovanja dobrega, izrekanja ljubezni.

Po drugi strani je družbena tendenca v omejevanju pretiranega izkazovanja dobrega in zla. V Othellu je tako rekoč celotno dogajanje posledica skrajnosti, naj so to stanja, situacije, dogodki ... Je ta skrajnost vseeno boljša od stanja pasivnosti?

Ne vem, glede tega sem zelo razklan.­ Oboje se mi zdi nevarno. Kot pravi Nietzsche, človek je kot drevo, višje ko segajo veje, globlje morajo rasti korenine. Kaj je prav, ne vem. Nimam pojma.

Sebastijan Cavazza igra naslovno vlogo, Primož Pirnat nastopa v vlogi njegovega antagonista Jaga. Kakšen je razlog za tovrstno zasedbo?

Dvojico mi je na prvem sestanku predlagala Barbara Hieng Samobor, s čimer me je rahlo presenetila, hkrati pa pritegnila. Predlog sem sprejel z vso gotovostjo. Jasno je, da se Othellova drugačnost ne skriva v barvi, pač pa v tem, da iskreno želi sestaviti svoj svet v neko celoto, da Desdemona prvič v njegovem življenju omogoča, da se ta svet sestavi iz kaosa v nekakšen red. Ki pa je red neposrednosti, totalne strasti, predanosti, popolnega zaupanja. Po naši interpretaciji sta si Othello in Desdemona ista v tem, da gresta na vse ali nič. Po drugi strani je možnosti za zdrs toliko več. Tudi Sebastijan ima v sebi čudovito dvojnost, totalno razprtost in noro občutljivost, ranljivost. Hkrati pa neko silo, strast, moč, nujo.

Primož Pirnat kot Jago je prav takšen, enako ranljiv in občutljiv. Jago ni mašina z načrtom. Ni apriorni eksekutor. Je globoko ranjen človek. In tako kot vsak od nas ima tudi on svojega demona.

Zanimiv oziroma pomenljiv se mi zdi konec v tragediji. Jago, torej skrajna podoba zla, preživi. Zlo torej živi naprej in slej ko prej bo prišel čas, ko bo ponovno vzniknilo?

Konec je naš. Za zdaj samo naš. Ljubosumno ga bom obdržal zase. Vsaj do ­premiere.

Sedemnajst let profesionalnega dela v gledališču je kar dolga doba. V kakšni ustvarjalni fazi ste, kaj govori vaš notranji občutek?

Super je, da se človek lahko tudi česa nauči. Kar seveda ne pomeni dokončnega obvladovanja posla. Gre pa vseeno za izkušnje, ki zagotavljajo večjo stopnjo gotovosti. Ko dosežeš status, ki ti v delu omogoča več zaupanja in samozavesti, je seveda dobro. Po drugi strani pa je temeljni dvom, da se še nič, kar počnem, ni zgodilo zares, ves čas prisoten. Občutek, da si moram šele zaslužiti postati del družine slovenskega gledališča. Ves čas sem v tej dvojnosti. Sem pa v zadnjih letih spremenil podobo lastnega dela oziroma režije.

V kakšnem smislu?

Če je bila prejšnja faza mitopoetska in je s časom postajala vedno bolj hermetična, samozadostna, in zato tudi klišejska, sem v zadnjem obdobju na resnost, s katero živim, začel gledati tudi z druge strani. Začel sem se igrati s samim sabo, se poskusil tudi smejati. Jedro pa je kljub temu v bistvu ostalo enako.

Ki je kakšno?

Ki je razpeto med dobrim in zlom, med preteklim in prihodnjim, med spolnim in racionalnim ... Zato tudi Othello. A če sem v prejšnjem obdobju na vse to gledal z ritualno resnostjo, zdaj to vedno bolj počenjam tudi posredno, prek različnih uprizoritvenih praks, uporabe različnih gledaliških elementov, tudi humorja in ironije. Skratka, ni me več sram priznati, da uživam v seriji Prijatelji in Igri prestolov.

Priznanja kritiške javnosti so v vašem zadnjem ustvarjalnem obdobju precejšnja. Kaj vam pomenijo nagrade, ki jih dobivajo vaše uprizoritve?

Vesel sem vsake nagrade, ki pa je hkrati breme. To pa zato, ker smo ljudje zavistni in tako tudi jaz že dobivam antagoniste oziroma oponente, kar se mi zdi popolnoma nepotrebno. V gledališču namreč ne ustvarjam, da bi deloval proti komurkoli ali v gledališču kogarkoli drugega. Hkrati imajo nekateri občutek, da imam znotraj slovenskega gledališča politično moč. Ne želim bežati od odgovornosti, hkrati pa imam občutek, da se mi ta vsiljuje.

Ne nazadnje ste del pedagoškega procesa, ogromno ustvarjate. Odgovornost prihaja sama od sebe.

Absolutno, vprašanje pa je, kje so meje te odgovornosti.

Nagrade so potrditev dela in hkrati zagotovilo dela za naprej. Kar se tujine tiče, ste ustvarjali na prostoru nekdanje Jugoslavije. Gre za jezikovni in kulturni bazen,­ ki je relativno blizu našemu. Ste razmišljali o delu v drugih jezikovnih, kulturnih, mentalnih prostorih?

Šel bi z največjim veseljem. Za zdaj še ni bilo vabila. Sam pa se ne oglašujem. Prepuščam se toku, trženje me ne zanima.

Sprašujem zato, ker je jezik odsev določene kulture. Mislite, da bi imeli s preskokom v drug prostor probleme ali gre v gledališču za ukvarjanje z elementarnimi stvarmi, ki to raven presegajo?

Občutek imam, da bi to zmogel. Zdi se mi, da z neposrednim interesom za človeka oziroma določeno okolje to ne bi smel biti problem. Gledališče je pa tako ali tako specifična vrsta medosebnega srečevanja.

Med lanskimi protesti ste, vsaj skozi intervjuje, izstopili iz intimnega kroga delovanja. Vznik protestov, ki so se zdeli logični in samoumevni, je v enem letu potihnil, in to skoraj na vseh družbenih ravneh. Vaš komentar glede na to, da je danes stanje enako, če ne slabše?

Zakaj je to poniknilo in je struktura razen obrazov ostala enaka, nimam pojma. Tudi razočaran nisem, čeprav se zavedam, da je po domače 's polno ritjo lahko srat'. Ustvarjati v gledališču je privilegij, ker si z ljudmi, ki so po eni strani odprti in erotični, po drugi pa dovolj preskrbljeni, da gremo po vaji lahko skupaj na pivo. Moja frustracija, namenoma banaliziram, je, da se gibljem v nekem relativno razvajenem okolju. Zaradi tega sem izgubljen v razmerju oziroma določevanju točke, kje je moja pravica, kaj lahko sploh naredim.

Na drugi strani pa občutek, da nekaj enostavno moram narediti. Ne vem, mogoče je moj edini prispevek lahko ta, da na mikroravni, torej znotraj gledališča in z ekipo, ustvarjam pogoje, kjer je lahko vsak v stiku s sabo, kjer se mu ni treba sramovati sebe, kjer je lahko ustvarjalen. Kjer skupaj krepimo zavest o soodvisnosti. Kar je itak pogoj, da se v gledališču lahko karkoli zgodi. Hkrati se s tem pojavlja nov niz vprašanj in pomislekov, da to ni dovolj ... to je začaran krog, v katerem se neprestano vrtim.

Kaj vas čaka po Othellu?

Svetlana Makarovič in njeno delo Mrtvec pride po ljubico.

Intimna zgodba?

Kdo bi vedel.