Tiskane izdaje
Pred štiridesetimi leti je ustanovil gledališče Igralska družina Histrion. Trideset let mineva, odkar je na zagrebški Opatovini začel projekt histrionskega poletja.
Režiser, producent, igralec, direktor in organizacijski vodja »svojega« gledališča« Zlatko Vitez je človek, ki ne varčuje z besedami. Bil je vpet v politiko pri prvem hrvaškem predsedniku Franju Tuđmanu, zdaj je postal še svetovalec za kulturo zagrebškega župana Milana Bandića. Vzrokov za pogovor je več kot dovolj.
Gospod Vitez, štirideseta obletnica Igralske družine Histrion, katere ustanovitelj ste bili, in trideseta obletnica histrionskega poletja, ki ste ga zasnovali na zagrebški Opatovini, sta zagotovo projekta, na katera ste lahko ponosni. Kakšna je ta pot v vaših očeh?
Zelo zgodaj sem prepoznal svojo naklonjenost histrionstvu, klicu, da popeljem gledališče iz gledaliških institucij in se napotim proti gledalcem zunaj mesta. Moje vodilo je bila misel francoskega sociologa in filozofa Romaina Rollanda: 'Če hočete umetnost za ljudstvo, se obrnite k ljudstvu!' Tej misli sem ostal zvest do današnjih dni in na to sem ponosen. Vodenje Igralske družine Histrion je bilo in ostalo moj poklic in izbira, čeprav so se mi ponujale tudi druge priložnosti, kot je, na primer, vodenje Zagrebškega gledališča mladih, vodenje Dramskega gledališča Gavella, pa vse do funkcije intendanta Hrvaškega narodnega gledališča.
Veliki hrvaški slikar Miljenko Stančić je bil – prav tako kot jaz – po rodu iz Varaždina. Ko so mu poznavalci likovne umetnosti očitali, da slika izključno Varaždin, ne pa, denimo, Zagreba, jim je odgovoril: 'Provinca je moja mera!' Tako bi tudi jaz kritikom, ki mi pogosto očitajo, da bi moral prevzeti vodenje 'večjih gledaliških hiš, odgovoril – histrionstvo je moja mera. Navsezadnje sem v Histrionu ustvaril svoje najboljše vloge. V Igralski družini Histrion so nastale moje najpomembnejše režije in na koncu mi je uspelo podariti Zagrebu še eno gledališko hišo v Ilici 90 – Histrionski dom. Dovolj celo za dve življenji, mar ne?!
Kaj na Hrvaškem pomeni dejstvo, da nekdo toliko let vodi zasebno gledališče?
V tem trenutku je Igralska družina Histrion zasebno gledališče, ki nima statusa, prejemkov in drugih ugodnosti mestnega gledališča. Mestu Zagreb in hrvaškemu ministrstvu za kulturo vsako leto pošljemo program, da bi dobili del denarja za njegovo uresničitev: med gledališko sezono v Histrionskem domu, poleti na odprtem odru na Opatovini in za gostovanja zunaj Zagreba. Mestna in državna gledališča dobivajo denar za plače zaposlenih, med katerimi je tudi nekaj umetniških ansamblov, ki delajo med gledališko sezono, poleti pa si privoščijo počitnice.
Histrion ne dobiva denarja niti za eno delovno mesto, sodelavce pa je treba plačati. Podatki o financiranju programov hrvaških gledališč so dostopni, tako da se da izračunati, koliko jih katero od njih stane. Veseli pa me, da ima po podatkih Zavoda za statistiko Histrion največ občinstva in da je najstarejša gledališka družina na Hrvaškem. Letos bomo to skromno proslavili.
Če bi vas poklicala oziroma zaprosila, denimo, Milan Bandić in Kolinda Grabar Kitarović, bi prevzeli funkcijo prvega človeka Hrvaškega narodnega gledališča?
Pred dvajsetimi leti sem bil svetovalec za kulturo prvega hrvaškega predsednika dr. Franja Tuđmana. Kolikor vem, v uradu današnje predsednice te funkcije ni. Morda nam lahko to kaj pove o dojemanju pa tudi pomenu kulture v sedanji hrvaški stvarnosti. Med predsedniško kampanjo sem kolegici Anji Šovagović, ki jo v hrvaških medijih omenjajo kot morebitno bodočo ministrico za kulturo v vladi HDZ, dejal, naj, če bo zmagala na prihodnjih volitvah, gospe Kolindi Grabar Kitarović posreduje mojo željo, naj v svojih govorih tu in tam omeni kulturo kot enega od temeljev hrvaške državnosti. Anja mi je dejala, da je to mojo željo posredovala – vendar do zdaj nisem niti enkrat samkrat slišal, da bi predsednica v kampanji kdaj izrekla kaj takega.
Predsednik Tuđman je namreč vsako priložnost izkoristil za to, da je poudaril pomen kulture za obstoj hrvaškega naroda. Kar zadeva Milana Bandića, moram povedati, da mi je pred mesecem ponudil položaj svojega svetovalca za kulturo. Ponudbo sem sprejel in tako s sodelavci že na veliko ustvarjamo strategijo kulturnega življenja v hrvaški metropoli.
Vrniva se k Opatovini. Histrionsko poletje je eden od zaščitnih znakov zagrebškega poletja, dogajanja v mestu. Kako vidite tega svojega 'otroka'?
Ta 'otrok' je že zelo zrasel in letos praznuje trideseto obletnico nenehnega obstoja. Histrionska Opatovina je v tem času proslavila številne zagrebške književne klasike, od Brezovačkega, Kukuljevića, Šenoe, Matoša, Zagorke, Krleže, Majerja, pa tudi sodobne dramske avtorje: Hadžića, Senekerja, Mujičića, Škrabeja, Saliha, Vujičića, Jelačića, Čuića, Bukvića … številni mladi igralci so se prav na Opatovini učili prvih korakov pa tudi številnih drugih gledaliških poklicev.
Dejstvo je, da leta 1986, ko smo začeli histrionsko poletje v poletnem Zagrebu – razen nas –, ni bilo gledališkega dogajanja. Danes ga imamo: na odru Teatra Exit in na odru Amadeo. Tisti, ki med poletnimi meseci ostanejo v Zagrebu, so lahko zadovoljni z bogato in raznovrstno gledališko ponudbo.
Kaj ste na Opatovini pripravili za letošnje poletje?
Pripravljamo komedijo Tituša Brezovačkega Diogneš ali sluga dveh izgubljenih bratov. Prvič je to delo v Hrvaškem narodnem gledališču režiral dr. Branko Gavella davnega leta 1925. Ob tej priložnosti je napisal citat: 'V prvi vrsti imam to delo za njegovo najboljšo komedijo, močnejšo in bolj sočno od 'Grabacijaša dijaka' istega avtorja. To delo bo pokazalo, da je bil v kajkavski književnosti jezik dobro izdelan: po eni strani je mogoče z bogastvom kajkavskih besed, ki se pojavljajo v Diognešu, izraziti vse najsubtilnejše nianse duhovitih preobratov kmečke šaljivosti; po drugi strani pa je mogoče s tem besednjakom skonstruirati takšno frazeologijo latinske elegance, da se da z njo izraziti tudi najbolj zapletene misli. Na kratko povedano – in prepričan sem, da ne pretiravam – kajkavci so imeli tisto, česar mi danes še vedno nimamo, pravi knjižni jezik.'
Zelo rad imam to komedijo. Tokrat jo v teh štiridesetih histrionskih letih režiram že četrtič. Čeprav se zgleduje po italijanskem, francoskem in nemškem gledališču, je izvirno hrvaška. S slovensko kulturo je povezana s prelepim kajkavskim jezikom, v katerega sem kot Zagorec zaljubljen, kajkavci bi rekli – do kocena. A morda tako pravite tudi vi, Slovenci?
Nisem hotel, a vas moram vprašati: kaj menite o dogajanju, povezanem z Dubrovniškimi poletnimi igrami; od spornih Osnovnih delcev Michela Houellebecqa in vseh zlasti političnih zgodb, povezanih s to igro …, do nekaterih osebnih, po mojem mnenju tudi političnih interesov, ki spremljajo to prireditev …
Dubrovniške poletne igre so nenavaden fenomen! Po eni strani se Dubrovniško gledališče Marina Držića ne razlikuje bistveno od drugih mestnih gledališč na Hrvaškem, po drugi strani pa so Dubrovniške poletne igre nekdaj bile 'jugoslovansko okno v svet', danes pa hrvaški gledališki velikan, ki, če sodimo po kritikah in nagradah, naredi malo, a dobro, če že ne izvrstno. Za Dubrovniške poletne igre je značilno malo izvedb, s tem pa tudi malo občinstva. Poleg tega mnogi, ki so slišali, kako čudovite so predstave na Dubrovniških poletnih igrah, teh predstav niso nikoli videli, razen morda kdaj na televiziji. In tretjič, produkcija tega festivala je majhna in zanemarljiva v primerjavi s celotno produkcijo hrvaških gledališč in festivalov, je pa velika in je ni mogoče spregledati, ko gre za gledališke nagrade. Da o ceni tega festivala ne govorim.
V nekem pogovoru ste dejali, da živimo v zmedenem času zaradi spremembe ideologij. Kako to vpliva na hrvaška gledališča?
Da, časi so zmedeni zaradi spremenjenih ideologij, gospodarskega sistema in družbenih odnosov. Stare vrednote so načete, nismo pa dobili novih. Argumenti in merila se umikajo pavšalnim ocenam in etiketam, nastaja zmeda med estetikami in ideologijami, vse se politizira in podreja osebnim interesom ter interesnim skupinam. Danes je za hrvaški gledališki prostor še posebej pogubno vsiljevanje politične volje pri kadrovanju na ključne funkcije v gledališčih. Končni rezultat tega kadrovanja so – ne glede na finančno krizo – na pol prazna državna in mestna gledališča.
Kot mi je znano, vi hodite po svoji gledališki poti. Je še dovolj goriva za novih štirideset let Igralske družine Histrion?
Počasi name pritiskajo leta pa tudi težave, ki jih spremljajo. Nikoli si nisem prizanašal. Poleg gledališča sem se ukvarjal tudi z družbenim in političnim delom, ki mu pogosto pravimo 'oranje morja' ali Sizifovo delo. Na koncu takšnih projektov je človek vedno ali pohojen ali osramočen s standardnim vprašanjem: 'Kaj mi je bilo tega treba?' Kadarkoli zapadem v depresijo in si rečem: 'Dovolj je bilo!' ali pa: 'Nikoli več!', se spomnim Paula Coelha: 'Ladje so najbolj varne v pristaniščih, a niso bile zgrajene zato, da tukaj ostanejo.' Torej, dvignite sidro histrioni, treba je pluti!
