Tiskane izdaje
»Če bi Cankar pisal danes, bi zagotovo pisal še veliko bolj radikalno, ampak zagotovo bi pisal o istih stvareh«. Tako režiser Janusz Kica, ki je sicer v slovenskih gledališčih zrežiral že vrsto del, tokrat pa se je prvič lotil drame Ivana Cankarja in sicer kultnega dela Pohujšanje v dolini šentflorjanski.
Po letu 1907, ko je bila prvič uprizorjena, smo na slovenskih odrih sicer videli že brezštevilne uprizoritve tega besedila, številne so sprožile tudi silne polemike, vendar Kica poudarja, da si z nekakšnim kultnim statusom te drame in Cankarjem nasploh ni belil glave.
Bolj kot opozarjanje na zaplotništvo, drobnjakarstvo, prebrisanost, dvoličnost, pohlep in brezsramno okoriščanje na račun drugih, ki je bilo zelo aktualno v času nastanka drame, danes pa nič manj, se mu je zdelo potrebno analizirati vlogo, pomen in poslanstvo umetnika.
Tukaj je Cankar po mnenju Kice ustvaril zelo zanimivo umetniško študijo o specifičnem psihosocialnem ustroju neke rigidne in mentalno primitivne družbene skupnosti, ki nikakor ni samo slovenski, ampak splošni fenomen, ki se lahko zgodi kjer koli, ter v zvezi s tem razvil svoje videnje o obstoju umetnosti v takšnih razmerah.
Pohujšanje v dolini šentflorjanski je doslej doživelo okoli štirideset uprizoritev. Kako se lotiti tega Cankarjevega dela v novi različici?
Tega nisem vedel, številka je res izjemna, če so Slovenci lahko prenesli toliko uprizoritev s strani slovenskih režiserjev, upam, da bodo prenesli še eno vizijo tujca (smeh). Vem, da obstaja tukaj kanon, kako uprizarjati Cankarja, v rabi so nekakšna neformalna pravila, kakšen naj bo zven predstave, kako se izgovarjajo stavki, vendar sem se sam lotil dela tako rekoč iz nič. Sicer pa nisem obremenjen s prejšnjimi projekti, nekaj Cankarjevih dram sem videl na odru, recimo Kralja na Betajnovi in Hlapce, Pohujšanja pa še ne.
Kar je verjetno s stališča oblikovanja izvirnega avtorskega projekta pozitiven manko?
Zagotovo, vesel sem, da sem glede tega povsem neobremenjen, v določeni meri lahko zavestno ali podzavestno kakšna poetika vpliva na režiserjevo vizijo. Sicer pa če človek natančno prebere, analizira in osmisli ta tekst je struktura besedila tako široka in odprta, da lahko vsak, ki se ga loti, realizira povsem svojo interpretacijo.
To je prvo Cankarjevo delo, ki ga režiram, morda tudi zadnje (smeh), vendar sem ga nekako začutil. Skriva tudi nekaj pasti, imam občutek, da lahko kaj hitro pristaneš tudi v povsem napačnih premisah, tako da je potreben res študiozen in previden pristop.
Cankar se zdi prav vizionarski v liku Petra, ki se deklarira za umetnika, vendar je predvsem razbojnik, nekdo, ki želi vzbuditi pozornost, napraviti vtis, razburkati družbo, to pa so tudi karakteristike marsikoga na sodobni umetniški sceni?
Tudi v tej predstavi je umetnik nekakšen uporniški performer, ki je lahko pri razkrinkavanju licemerja in zatohlih družbenih odnosov tudi neizprosen, zoprn in brutalen, vendar mene zanima, v imenu česa umetnik to počne. Pri Petru je to razvidno iz dialogov z Jacinto, ki je njegova muza, torej pravzaprav ne gre za dialog, temveč za monolog, v katerem se za zunanjim razbojništvom razkrije strast in hrepenenje po čisti lepoti, po iskrenosti, enostavnosti, če hočete.
Za ta lik se zdi izbira igralca Benjamina Krnetića idealna, tako kot Peter prihaja od zunaj, ne samo, da ni obremenjen s cankarjansko tradicijo, glede na mladost tudi ni obremenjen z gledališčem kot takšnim?
To je ena njegovih prvih vlog na odru, takoj zelo velika. Vesel sem, da lahko sodelujem pri njegovi interpretaciji Petra, je zelo odprt, odličen igralec, o katerem bomo še slišali.
Dolina šentflorjanska je nekakšne sinonim za Slovenijo, ki je morda po osamosvojitvi in vključitvi v evropske integracije paradoksalno še bolj aktualen, avtarkija in strah pred zunanjim svetom morda celo naraščata?
Vem, da je ta prispodoba tukaj zelo živa, vendar je sam nikakor ne pojmujem tako ozko, drama ima univerzalni kontekst, ki ga vidim iz moje, torej poljske, hrvaške, slovenske, evropske perspektive. Nikakor ni moj namen, da bi Slovencem nastavljal ogledalo, če že obstajajo takšne dileme, jih morate sami razrešiti.
Tukaj me ni zanimala cankarjanska tradicija niti v vsebinskem niti v uprizoritvenem smislu, na precejšnje začudenje sicer zelo talentiranih igralcev, ki sodelujejo v projektu, sem poskušal sam na novo izluščiti bistvo drame.
Vendar pri Slovencih obstaja tudi skoraj patološka navezanost na to izolirano, samozadostno dolino, hkrati te občutke smešimo in preziramo ter jih skrbno mazohistično negujemo?
Imate prav, tega tudi jaz nisem mogel spregledati. Vendar sem iskal druge druge poudarke, zanimal me je predvsem položaj umetnosti in še zlasti gledališča v današnjem času in v prihodnosti. Seveda obstajajo reprezentativni razlogi, da se gledališče še financira in kultivira, vendar se vse več umetnikov sprašuje, ali bo čez denimo petdeset let še obstajalo gledališče v formi kot ga poznamo danes. Bojim se, da ne.
Morda je ob vsej hiperprodukciji in najrazličnejših pristopih poglaviten problem v tem, da je gledališče preveč opustilo svojo dimenzijo vzporedne realnosti, večina se osredotoča na angažiranost, tudi na agresivni aktivizem?
S tem pomislekom se lahko samo strinjam. Razmišljujoči človek ne potrebuje gledališča, da se zaveda stvarnosti, dovolj je, če prebira časopise. Mene zanimajo vprašanja lepote same po sebi, resnice in predvsem polje duhovnosti. Duhovnost je danes težko definirati, samo jo pojmujem v klasičnem pomenu, ki bi jo še najlažje opredelil z nemškim izrazom geistlichkeit, ki pa je tako rekoč izginil.
Sami niti nimamo občutka, da nam kaj manjka oziroma tudi če se zavedamo, tega ne znamo več artikulirati. Z gledališčem se ukvarjam zato, da poskušam po svojih najboljših močeh odkriti, v čem je skrivnost človeškega bitja, gledališka iluzija ima to sposobnost, res pa se je vse manj ljudi poslužuje. Sicer pa nikakor ne žalujem za domnevnimi dobrimi starimi časi, nikoli ne bi zagovarjal teze, da je bilo včasih bolje.
