Polona Vetrih in Sonja Pahor: Ne pozabite, mama od boga je ženska!

Skozi rahlo priprta vrata je bilo slišati klavir v spremljavi ženskega glasu. Dve umetnici, igralka Polona Vetrih in njena dolgoletna prijateljica, pianistka Sonja Pahor, sta dan pred nastopom v Cankarjevem domu spet pilili detajle. »Včasih še kakšno malenkost spremeniva,« je pojasnila Vetrihova.

Objavljeno
06. marec 2011 08.04
Posodobljeno
06. marec 2011 08.04
Urša Žnidaršič Izgoršek, Nedelo
Urša Žnidaršič Izgoršek, Nedelo
Ljubljana - V petek in soboto sta nastopili z avtorskim recitalom Zgodovina neke ljubezni. Pahorjeva, ki živi v Italiji in si je v tamkajšnjih glasbenih krogih ustvarila ime kot pedagoginja in pianistka, se vse pogosteje vrača v Slovenijo, kjer o njej vemo le malo. Obe imata za seboj uspešno kariero, v zrelih letih sta, odprti do sveta, pravi sogovornici glede žensk v današnjem svetu.

Kaj menita, kako se ženske znajdejo in počutijo v teh časih?

Sonja Pahor: Morda se ne bo zdelo prav, kar bom rekla ... Ženske smo veliko dosegle, a smo si preveč dovolile in s tem veliko izgubile. Izgubile smo nekaj ženskosti in tistega, kar je privlačilo moške. Morda smo zdaj celo preveč neodvisne.

Polona Vetrih: Odkar so se začele vojne v arabskem svetu, ki ga kar dobro poznam, sem v zelo čudni fazi razmišljanja. Pred nekaj dnevi sem ravno v zvezi z dnevom žena sodelovala v televizijski oddaji, debata je zašla v slepo ulico, in ko so odprli telefone, sta bila dva klica povsem pod nivojem; to je najmanj, kar lahko rečem. Začela sem se spraševati, v kakšnem svetu živimo, ali smo v resnici vsak na svojem planetu. Sprašujemo se, kaj je vloga ženske, kaj je vloga moškega, sama pa mislim, da to ni več bistveno. Na svetu je tako hudo, da se moramo vprašati, kako bomo skupaj preživeli, ali se bomo sploh ohranili kot ljudje. Zame je veliko premalo, če mi rečejo, da so zdaj razmere boljše zato, ker možje pomagajo ženam voziti otroke v vrtec. To mene ne zanima več, naj jih vozijo, saj so tudi njihovi! Mene zanima, če se malo lokaliziram, zakaj je vsaka peta Slovenka pretepena, zakaj so mlade ženske tako vprežene in imajo poleg službe in doma še deset aktivnosti in zakaj nimam jaz kot ženska ali kot človek izbire, da sem to, kar sem.

Ima ob teh pomislekih dan žena sploh še kakšen pomen?

Sonja: Po mojem mnenju je ta praznik pomemben. Ženska je vendar pridobila pravice, ki jih v preteklosti ni imela, in prav je, da jim ima. Zaslužimo si, da imamo svoj praznik, saj nekaj veljamo. Včasih pa v želji, da bi si pridobile čimveč svojega sveta, da bi se čimbolj uveljavile, gredo morda malo čez meje. Kar zadeva odnos z moškimi, smo nekaj izgubile. Včasih sem se lepo počutila, če mi je moški odprl vrata, mi primaknil stol in podobno, a zdaj tega ni več.

Polona: Vedno sem menila, da je ta praznik zelo pomemben. Veliko žensk na svetu še vedno nima pravic, mnoge se niso mogle uveljaviti v svojem poklicu, kakor smo se me. Kakšna je cena za to, je drugo vprašanje. Še vedno je toliko agresije nad žensko. Če govorimo o posilstvih – kdo jih zagreši?! Vedno moški nad žensko, ne obratno. In na žalost je samo en dan v letu, ko se o tem pogovarjamo konkretno. Zakaj se ne vsak dan!? Čeprav ženske prevzemamo pobudo, moramo doma še vedno vse narediti, pa naj gre za umetnice, znanstvenice, političarke ...

Sonja, dobro poznate italijansko družbo, tudi s Slovenijo niste izgubili stika. Kako primerjate položaj žensk tam in tu?

Sonja: Poznam italijanski sever in zelo dobro jug, saj sem tam živela 32 let. Med severom in jugom od nekdaj obstaja velika razlika. Na jugu ima ženska več prednosti, pravijo, da je kraljica doma, in moški se glede domačih stvari čisto podredi njenim odločitvam. To je pravi matriarhat in ženska je še vedno spoštovana. Če pa hoče stopiti iz teh okvirov, je precej huje kot na severu, gledajo jo zelo postrani. Morda si moramo res še kaj pridobiti, a z veliko inteligence in pravo mero.
Obe sta predani umetnosti, šli sta vsaka po svoji poti, ki se ne ujema s tradicionalno vlogo biti predvsem žena, mati in hoditi v službo. Sonja, kako je bilo to sprejemljivo za jug Italije?

Sonja: V življenju se je treba odločiti ali – ali. Jaz sem izbrala družino in jo hotela obdržati, tudi na račun umetnosti. V sebi pa sem zmeraj gojila to močno čustvo, ki je bilo morda še močnejše, ker ga nisem mogla uveljaviti tako, kot sem želela. Ostalo je veliko hrepenenje. Kar sem lahko, sem naredila, veliko sem vadila, a zaradi družine si pač nisem ustvarila takšnega imena, kot bi si ga lahko. A sinova sta zdaj že odrasla in sem bolj svobodna. V Italijo sem odšla pri 22 letih, potem ko sem končala akademijo pri profesorici Dubravki Tomšič. Morala bi iti na moskovski konservatorij, za katerega sem že imela štipendijo, a spoznala sem bodočega moža in se poročila. Diplomirala sem na Akademiji svete Cecilije v Rimu, kjer zdaj tudi poučujem. Najprej sem poučevala v Messini, potem v Firencah. Ob prvi priložnosti sem šla v pokoj, zato, da bom lahko več delala. Vedno sem uživala v poučevanju in koncertiranju, a na konservatoriju se je treba držati pravil, zdaj pa lahko sama izbiram, koga bom poučevala, s kom in kje bom delala. Vadim za koncerte, sodelujem v številnih komisijah na mednarodnih tekmovanjih in se veselim nastopov s Polono, s katero sva prijateljici od otroških let in ves ta čas nisva izgubili stika.

Polona: Ker je bila Sonja vedno skromna in je še vedno, bom jaz povedala, da je najbrž najboljša profesorica v Italiji in vodilna toskanska pianistka, tako da ima v Italiji veliko koncertov. Bila je čudežni otrok in je klavir igrala že pri štirih letih. Zna pa tudi zelo dobro kuhati, tako kot jaz! (smeh)

Sonja, sodite v ne tako ozek krog Slovencev, ki so v tujini bolj uveljavljeni kot doma. Šele zadnja leta vas je mogoče slišati tudi pri nas.

Sonja: Ja, nastopala sem predvsem po Italiji, šele od leta 1995 se vračam v Slovenijo. Takrat me je gospod Brlek povabil na Ljubljanski festival, in občinstvo je bila čudovito, prišli so moji stari prijatelji, sošolci. Slovenskemu občinstvu želim dati tisto, kar sem pridobila v tujini, saj ima vsako okolje svoje značilnosti. Upam, da mi uspeva. Jeseni bom spet tu zaradi mednarodnega klavirskega tekmovanja Chopinov zlati prstan, v katerem sem stalna članica žirije.

Vajino dolgoletno prijateljstvo sta povezali tudi na odru, kjer nastopata v avtorskem recitalu Zgodovina neke ljubezni, ki skozi glasbo, originalna pisma in dovtipe pripoveduje o burni zvezi med literatom Arthurjem Schnitzlerjem in igralko Adele Sandrock. Je to vajin prvi skupni projekt?

Polona: Uradno da. Je pa res, da sem jo enkrat poklicala na pomoč, ker sem tik pred predstavo Blagi pokojniki, dragi možje ostala brez pianistke. Vedela sem, da lahko vskoči le Sonja, ki ima popoln posluh. Enkrat sva skupaj nastopili tudi na evropskem dnevu judovske kulture v Cankarjevem domu, pa na večer v Krki so naju povabili. Že kot otroka sva radi skupaj peli, igrali in prirejali večere. Na akademiji sva veliko hodili v gledališče in na koncerte. Govorili sva, da bova nekoč nekaj skupaj naredili in zdaj je končno prišel ta čas. Kakor že večkrat v življenju mi je v pravem trenutku prišlo v roke pravo besedilo in sem si ga shranila. Adele Sandrock je bila znana dunajska igralka, Schnitzler znan dramatik in pisatelj, pa krasen fant, zdravnik in še Jud za povrhu in sem rekla: To bo pravo! Njunih pisem seveda nisem spreminjala, naredila sem le verbalne mostičke med njimi, Sonja pa je poskrbela za glasbo. Rekla je, da bo začela z Rahmaninovom in končala z valčkom. Kako boš pa to naredila, sem jo vprašala. Ne skrbi, si bom že nekaj izmislila, je odgovorila. In res je nastala predstava, ki jo občinstvo lepo sprejme.

Je tudi v umetniških krogih čutiti rivalstvo med spoloma, ali morda vlada večja enakost kot recimo v znanosti, politiki?

Polona: Mislim, da ja. Mislim, da so bolj nagoni tisti, ki moškim narekujejo, da nas hočejo odrivati, malce petelinjenja. Po mojem mnenju je ta svet precej boljši kot drugi.

Sonja: Se pa včasih sprašuješ, zakaj so bili v glasbeni zgodovini samo moški skladatelji. V glasbeni šoli v Ilirski Bistrici, kjer sem nastopala v sredo, sem videla zgodovinski prikaz skladateljev od Bacha naprej, vsi so bili tam, Beethoven, Chopin, Stravinski ... Niti ene ženske. Ženskam ne manjka sposobnosti, domišljije, a preprosto niso imele časa, da bi se lahko posvetile samo glasbi. Ve pa se, da je recimo Fanny, sestra Felixa Mendelssohna, njemu narekovala note in bila bolj nadarjena kot on.

Polona: Saj si rekla, da boš enkrat igrala samo njene skladbe! S tem v zvezi naj povem anekdoto, ki se mi je zgodila v Tel Avivu v muzeju diaspore. Neki gospod nam je razlagal in prišli smo do plošč, na katerih so bila zapisana imena predsednikov. Gledam in ga vprašam: »Ja, kje je pa Golda Meir?« Bilo je že nekaj let po njeni smrti in gospod mi je razlagal, ah, nismo še napisali, pa saj bomo, pa ... dokler ni na koncu le izjavil: »Veste, ona je ženska, pa bomo še malo počakali.« Pa zakaj, sem rekla. In mi reče: »Morate razumeti, bog je moški.« Jaz pa: »Ne pozabite, da je mama od boga ženska!«

Včasih se je treba znati braniti, treba pa je znati sprejemati tudi pohvale in komplimente. Kakšne besede vama sežejo v srce?

Polona: Ko sem bila mlada, mi je bilo lepo slišati marsikaj in celo verjela sem. Zdaj sem starejša in tako med grajami in velikimi pohvalami naredim kompromis, saj se ve, da je resnica nekje v sredini. Sem pa ponosna nase, če mi kdo reče, da se nisem nikdar spremenila, da sem že od nekdaj taka, kot sem. Da se nisem pustila utiriti.

Sonja: Včeraj sem dobila lep kompliment, po koncertu v glasbeni šoli v Ilirski Bistrici, kjer sem se šolala kot otrok. Bilo mi je v veliko zadoščenje. Do mene je stopil neki gospod in mi rekel, da navadno ne hodi na koncerte resne glasbe in da je za njim grozen dan v službi. Povedal je, da se je po koncu koncerta čisto spremenil, umiril se je in zdelo se mu je, da je imel krasen dan. To je zame najlepše, kar lahko doživim. Včasih pridejo na koncerte ljudje, za katere vem, da nimajo glasbene izobrazbe. Po koncu, po kakšnem nokturnu, pa stopijo k meni s solznimi očmi. To je najlepše. Takrat sem bolj zadovoljna, kakor če me pohvali kak slavni kritik. Umetnost mora prodreti v dušo človeka in ga odpreti.

Kaj pogrešate v sedanjem odnosu do žensk?

Polona: Mislim, da bi morali Slovenci besedo gentleman, kavalir poiskati v slovarju. Danes moški več ne vedo, da je treba vstati, ko pride ženska k mizi. A stvari so sploh podivjale, kolikokrat vam pa kdo ustavi na prehodu za pešče? In potem naj od moških zahtevamo, naj bodo kavalirji? No, razen mojega Mitje (Rotovnik, op. p.), on je res kavalir, pa moj oče je bil tudi. Imela sem smolo, da sem živela v svetu, kjer so bile ženske izjemno spoštovane. In potem se mi je vedno zdelo zelo čudno, če mi je kdo hotel dokazati, da sem pomanjkljivo izobražena – kar ni res, da sem premalo inteligentna – kar ni res, da sem premalo nadarjena – kar tudi ni res. Ljudje v tem smislu niso več vzgojeni, ne fantje ne dekleta, ki so to kar sprejela. Spoli se kar nekako združujejo.

Sonja, so vaše izkušnje z Italijani kaj boljše?

Sonja: Italijanke doživljajo isto kot Slovenke, podobno je tudi drugod po svetu. Sicer pa vidim, da tudi moški spreminjajo svoje karakteristike. To sem opazila na klavirskih tekmovanjih. Nekdaj so imeli fantje močnejšo ekspresivnost, igrali so močnejša dela. Zdaj je nasprotno. Agresivnost je bolj značilnost žensk kot moških in prve nagrade pogosteje dobijo ženske. Zakaj? Po mojem mnenju zato, ker se moški nekako zapirajo, umikajo in se žensk kar malo bojijo. Moramo paziti, da tega strahu ne bo preveč. Hkrati pa mislim, da ženske doma še vedno opravijo večino dela in nosijo večino odgovornosti. Čeprav so moški nekaj prevzeli nase, večina še vedno ostane na mamah. Preveč smo si naložile.

Polona: Jaz nimam sposobnosti, da bi delala vse. Predvsem pa mislim, da sem se rodila za to, kar sem, in da je to moje poslanstvo. Včasih mi kdo reče, zakaj sem se odločila za igralstvo? Saj se nisem jaz, pravim, to mi je bilo dano, nekaj me pač žene.

Sonja: Kadar ima ženska v sebi tako močno kvaliteto, tako močan talent, je prav, da se tega zaveda in temu sledi.
Polona, zaposleni ste v Drami, odigrali ste veliko dobrih vlog, uspešnic, na noge ste postavili Siti teater, in ker pravite, da imate vedno kakšen tekst v predalu, kaj bo naslednje?

Polona: O tem nočem veliko govoriti, ker sem malce vraževerna in ker sem se naučila, da če misliš nekaj resno narediti, ne smeš preveč razlagati, ampak moraš kar usekati. Verjetno bo kaj bolj recitalnega, res pa je, da bi se rada tudi malo spočila, čeprav me nekaj še žene. Saj najbrž me bo ves čas, do smrti, ker pravijo, da umetniki nikoli ne gremo v penzijo. To je bolezen, zasvojenost. Od časa do časa malo počivamo, v penzijo pa ne gremo. Rada bi se umaknila zdrava in fit, da bom imela še kaj od življenja. Saj sem imela veliko od njega, a je bilo večinoma v povezavi z umetnostjo, želim pa si še kaj drugega, naučiti se kakšen jezik, izboljšati svojo hebrejščino, rada bi kaj napisala, rada bi se naučila razlikovati zdravilna zelišča, zbiram kamne in kamorkoli grem, prinesem kakšnega s seboj. To so stvari, ki so samo zame.

Sonja, pri vas je ravno nasprotno, rekli ste, da ste šli v pokoj prav zato, da boste lahko več delali.


Sonja: Nisem naredila take kariere, kot sem si želela. Zdaj sem toliko nadoknadila, da se mi zdi kar nevarno in ne bi rada preveč sanjala, ker ne bi bila rada razočarana. Svet je pač za mlade. Imam veliko željo, da bi se posvetila koncertiranju. Imam ideje, a o njih ne bom govorila. Na jugu Italije sem si ustvarila monopol, tam sem znana kot pianistka in profesorica, a sem zaradi osebnega življenja ostajala predvsem na tistem koncu. V zadnjih desetih letih pa sem si ustvarila krog v Lucci, ki je glasbeno zelo zaprta, Puccinijevo mesto, in tujcu je težko priti v ta krog. Imam razred na tamkajšnji akademiji, tam sem imela koncert, zelo sem morala švicati, da so me sprejeli tudi v Firencah, kjer sem dobila zveze z velikimi imeni, česar si včasih niti pomisliti nisem upala. Uresničile so se mi stvari, o katerih sem sanjala. Nastopala sem z enim največjim italijanskih violinistov Cristianom Rossijem, sodelujem z Martho Argerich. Leta 2002 sem v Sloveniji posnela svoj prvi cede. V življenju je zelo pomembno sanjati. Če ne sanjaš, ti ne more uspeti. Jaz še sanjam.