Tiskane izdaje
Po odmevnem Zapiranju ljubezni se je v Mini teater Ljubljana zdaj vrnil z Vračanjem: svetovno znani francoski ustvarjalec Pascal Rambert ima, kakor pravi, rad naše konce, kakor se nasploh povsod počuti dobro, naj bo na Balkanu ali v Parizu, tudi Tokiu, Bangkoku ali New Yorku.
Življenje ponuja preveč priložnosti za ustvarjanje, preveč je lepega in navdihujočega, da bi se zapirali v svoje male svetove.
Dvainpetdesetletni Pascal Rambert – eden najpomembnejših svetovnih režiserjev, avtor dramskih besedil, koreograf in direktor Théâtre de Gennevilliers – je že od šestnajstega leta zdržema v ustvarjalnem gibanju. Delo in kar naprej delo doma in ves čas tudi na tujem, nenehno ustvarjanje, pisanje, branje, vedno znova intervjuji ...
Že desetletja je vsak dan tako. »Nikoli se ne ustavim. Takšno je moje življenje. Zelo je disciplinirano.« Občutek je, da ga sprejema z največjo odprtostjo, kakor je dobrohoten tudi do ljudi – kako ne bi bil, saj je, kot pravi, humanist. »Ne maram nasilja, nikakršnega nasilja, kaj šele vojnega. Rad imam humanizem, verjamem vanj, čeprav se morda sliši naivno.« Všeč mu je, kadar globok humanizem začuti tudi v književnosti.
Bujenje domišljije
Potem ko smo si lahko v Ljubljani pred časom ogledali njegovo Zapiranje ljubezni (odmevno predstavo Clôture de l'amour bosta Pia Zemljič in Marko Mandić v Mini teatru ponovila v torek), se mu je pri nas porodila tudi ideja za Vračanje (Revenir bo na ogled danes in jutri).
Zdelo se mu je, da bi lahko za isto gledališče postavil še kaj zanimivega, čeprav je oder bistveno manjši, kot so običajno prizorišča, kjer ustvarja. »In ker ne maram lutk, sem se odločil za dva okostnjaka, ki ju vodita performerja. Sprva nisem bil gotov, ali naj bosta dekleti ali kdo, potem sem izbral Anjo Novak in Žana Perka.
Imata posebno poezijo, v hipu sta mi bila všeč, odlična sta ... Takoj na začetku sem vedel tudi to, da se bosta osebi, ki nastopata, vrnili, po smrti, vrnili se bosta, se pogovarjali in ljubili naprej. Takšna je bila moja prva zamisel, uresničil sem jo.«
Vračanje, ki »govori o času«, ni gledališka predstava, »bližje je plesnemu kot gledališkemu spektaklu, je sodobna eksperimentalna predstava«, ki bi jo lahko gledali kjerkoli, »tudi v muzeju«, spremljali bi jo lahko vedno znova, spet in spet. Je kot umetniški objekt.
Gledalca povleče v poltemo, tudi popolno temo, ki »sploh ni tesnobna, ampak je zelo lepa. Redko izkusimo toliko teme.« V njej se nato začnejo porajati podobe, te pa vabijo vsakega gledalca, da si ustvari lastne podobe, asociacije, poetične povezave.
»To ni predstava, ki bi narekovala gledalcu, o čem naj razmišlja, ampak poskuša najbolj, kolikor se da, dramiti njegovo domišljijo. Kot umetnik se želim vedno umakniti v ozadje, zato da bi prebujal gledalca.« Takšna je prava definicija njegovega dela: odpirati prostor domišljiji drugega.
»Moje delo je morda angažirano v tem, da se vedno obračam k domišljijskemu svetu drugega. Odpirati poskušam niše, kjer bi lahko namesto mene ustvarjal gledalec. Sam se umaknem, skoraj povsem izginem – in pustim prostor tistemu, ki gleda.« Vabi ga, da odkrije užitek, ki ga daje ustvarjanje. »Sijajno je.« Seveda nekaterim gledalcem uspe vstopiti v svetove, ki jih odpira, a so tudi taki, ki se počutijo blokirane.
Zato pa poudarja, kako drži, »da bolj ko smo pri ustvarjanju zvesti samemu sebi in smo, kar smo v resnici, večja je verjetnost, da nam bodo zaupali drugi«. Z umetnostjo noče ugajati, tudi odbijati noče nikogar ali provocirati, počne le tisto, za kar meni, da je najgloblje v njem. Hoče biti jaz, najgloblje filozofsko ...
Razumevanje človeka
Živimo v času, ko bi bilo treba, o tem je Rambert prepričan, čim več umetniško ustvarjati v prostorih drugih, v tujih okoljih. »V današnjem svetu se – gledano politično, finančno, z vidika izključevanja – prostor drugega nenehno krči.« Zato ga je treba odpirati. V Théâtre de Gennevilliers, ki ga je preoblikoval v Nacionalni dramski center sodobne kreacije, »vabimo sodobne umetnike, od koreografov do avtorjev scenaristov, filozofov in filmarjev, ki so doma z vseh koncev sveta; iz Združenih držav Amerike, Japonske, seveda tudi Evrope. Théâtre de Gennevilliers je prostor ustvarjalnosti in odprtosti ... Pomembno je, da je tudi naše delo na ogled drugod.« Nima se za angažiranega umetnika, a njegova umetnost je politična prav v tem, da veliko ustvarja na tujem; prav tako v Ljubljani.
»Z izvajalcema, s celotno ekipo iz Vračanja, na primer, smo se družili in skupaj delali dva tedna ... Razpoloženje je bilo mehko in dobro, čeprav smo pri delu zelo resni in natančni.« Tako ustvarja, tako rad dela. Vedno se obkroži z domačini in vselej nazorno prisluhne njihovemu jeziku, naj bo japonščina ali arabščina, tudi ruščina ali kateri od jezikov Balkana, hoče se ga učiti, želi ga razumeti, čutiti psiho naroda ...
Postavljati iste predstave po različnih koncih sveta, po večini uspešno, vse to omogoča Pascalu Rambertu, da vstopa v človeško dušo in jo raziskuje. Da bi jo razumel, je, kakor pravi, treba veliko brati. »Berem res ogromno, v povprečju po eno knjigo na dva dni, po večini filozofijo.«
Kajpada je nujno segati po pravih književnih umetninah: »da, po Rimbaudu, Baudelairu, a morda še posebej po Marcelu Proustu: zna se dotakniti bistva človeka, s svojo res izjemno pisavo mojstrsko prodira v dušo«.
In če že razmišlja o svetovnem literarnem piedestalu, postavi nanj ruske velikane: denimo Tolstoja in eno svojih zadnjih odkritij, pesnika Osipa Mandelštama, Med sodobnimi Francozi priporoča predvsem Jean-Philippa Toussainta in Michela Houellebecqa ter poudari, kako ga je impresioniral Ivo Andrić – z Mostom na Drini.
Roman je določil njegov odnos do Balkana, ki ga navdušuje z raznolikostjo, pestrostjo. »Malone vsa poletja preživljam v Bosni in Hercegovini, Most na Drini mi je bil tako všeč, da sem odšel v Višegrad, da bi si ga ogledal.«
Prijetna napetost
Pascal Rambert ustvarja gledališče, v katerem govorjena beseda prevladuje nad pisano. Ne mara, kadar zapisi togo določajo govor. »Pišem v francoščini, ki noče biti literarna, ampak si želim pokazati, kakšno moč ima govorjeni jezik: z vsemi prekinitvami, navezovanjem na povedano ... Z jezikom, ki ga uporabljam, poskušam doseči, da misel postane vizualno mogoča. Želim videti misel.« Pokazati z jezikom človeške možgane, to ga fascinira. In to raziskuje vsak dan, kjerkoli že je.
Četudi postavi na leto od šest do deset predstav po različnih svetovnih odrih in prej napiše besedila zanje, še vedno občuti določeno tremo, vznemirjanje. Tudi v jutru pred premiero Vračanja je čutil rahlo napetost – kar mu je nadvse všeč. »Še vedno sem živ.«
