Tiskane izdaje
Fo je veljal predvsem za osrednjega italijanskega dramatika, a tudi za eno bolj kompleksnih osebnosti med evropskimi umetniki. Bil je igralec, režiser, komediograf, slikar in arhitekt.
Njegove predstave igrajo po vsem svetu, doma pa je bil velikokrat trn v peti Vatikanu, fašistom, komunistom in tudi načelno naklonjeni levici, saj sta z ženo in sodelavko Franco Rame vedno zavzemala politično in socialno angažirano gledališko držo. Pri njiju se je za na videz lahkotnimi šalami vedno skrivala boleča resnica, ki ni prizanašala nobeni instituciji.
Politična, socialno angažirana drža
Fo se je rodil v kraju Leggiuno-Sangiamo. Študiral je slikarstvo in arhitekturo. Kot nadarjen komedijant in duhovit satirik je leta 1959 z ženo igralko ustanovil gledališko skupino Compagnia Dario Fo-Franca Rame, ki je uprizarjala kritične politične skeče. Leta 1968 je kot prepričani levičar ustanovil novo potujoče gledališče Nuova Scena, nato pa še tretje, La Comune.
Pri pisanju iger se je oprl na izročilo commedie dell'arte in ljudskih iger ter poskušal z njimi ustvariti alternativo uradni kulturi pod vplivom vladajočega političnega establišmenta. V svojih delih se je zavzel za politično in socialno angažirano gledališko držo, njegove predstave pa so vedno odkrito ali prikrito v kontekstu z aktualnimi političnimi razmerami.
Leta 1997 je prejel Nobelovo nagrado za književnost. Kot je tedaj zapisala švedska akademija, je Fo »posnemajoč srednjeveške rokohitrce bičal oblast in ponovno vlil dostojanstvo šibkim in zatiranim«.
Med njegovimi najpomembnejšimi deli so gledališke igre Prst v oko (1953), Burkaški misterij (1969), Naključna smrt nekega anarhista (1974), Se ne plača, se ne plača! (1974), Goli človek in človek v fraku (1985) ter Par brez predsodkov (1983).
