Pozabljeni dramski opus Vitomila Zupana

Stoletnica rojstva je primerna­ priložnost za osvetlitev ­dramatike Vitomila Zupana. V okviru Festivala Borštnikovo­ srečanje so simpozij Razmaknite se, ­zidovi, ­člo­veškim sanjam pripravili­ v Društvu gledaliških kritikov in ­teatrologov Slovenije.

Predsednica simpozija dr. Mateja­ Pezdirc Bartol je poudarila, da Zupanov dramski opus zaznamuje svojevrsten paradoks; po eni strani je bil avtor nagrajen z najvišjimi nagradami – Prešernova nagrada za Rojstvo v nevihti, zmaga na anonimnem natečaju jugoslovanskih gledališč z besedilom Bele rakete lete na Amsterdam –, po drugi strani pa so njegova besedila pogosto prihajala na odre z večdesetletno zamudo, nekatera do danes niso dočakala objave ali uprizoritve, od zadnje uprizoritve katere od njegovih dram pa je minilo že skoraj trideset let.

Drzna in raznolika dela

Njegove drame so bile drzne ter raznolike, tako po formi, jeziku, slogu, motivih, temah in idejah kot po žanrskih opredelitvah, saj so ob nastanku pogosto prinašale nekonvencionalne idejne in oblikovne rešitve, zato jih nikoli ni bilo mogoče vključiti v prevladujoče literarne tokove.

So odrsko razgibane, z mnogimi preskoki v prostoru in času, neobičajnim izborom dramskih oseb, rabo izrazito gledaliških elementov; izmenjujejo se besedila z družbenokritično držo in političnim nabojem ter intimna spraševanja o človekovi sreči, sanjah in tesnobnih bivanjskih izbirah med dobrim in zlom. Ali kot pravi Angel v Zupanovi dramski alegoriji Ladja brez imena: Razmaknite se, zidovi, človeškim sanjam.

Ivo Svetina se je na podlagi raziskav Tarasa Kermaunerja lotil primerjave med Zupanovo tragično komedijo Aleksander praznih rok in dramo Aleksander Veliki Vladimirja Kavčiča, v katerih avtorja svoje Despota, Diktatorja, celo Mesijo demitizirata in detronizirata, kajti izkušnja naše revolucije pritrjuje tezi, da je revolucija lahko le nasilno spreminjanje sveta, ki nikdar ne more udejanjiti svojih utopičnih idej, eno despotstvo nadomesti z drugim.

Tomaž Toporišič je v svojem prispevku analiziral Zupanov način, kako misliti gledališče, Barbara Orel je predstavila Zupanovo vizijo gledališča kot sintezo gledaliških zvrsti, od gledališča absurda, totalnega gledališča in tako imenovanega realističnega gledališča oziroma prepleta elementov družbene kritike, groteske, komike, satire, realnih situacij in projekcij zamisli sveta.

Krstna bralna uprizoritev

Blaž Lukan je opozoril na percepcijo Zupanove zadnje drame Zapiski o sistemu (1975), ki je v literarnozgodovinskem kontekstu komajda registrirana, in še to včasih s po­vsem arbitrarnimi sodbami o njeni domnevni kritični navezavi na sočasen socialistični sistem, besedilo je bilo označeno kot 'pomanjkljivo', prav v teh navideznih pomanjkljivostih pa ležijo elementi nove, presežne kakovosti.

Ob koncu simpozija so študenti AGRFT – tudi letos je mariborski festival svojevrstna 'predavalnica' za bodoče igralce, režiserje in dramaturge – krstno bralno uprizorili še Zupanovo doslej neobjavljeno in neuprizorjeno dramo Tretji zaplodek iz leta 1941, ki je refleksija o kljubovanju človeka, v katerem bivata »vrag in svečenik resnice hkrati, omejujejo ga štiri stene sveta, v nebo pa si ne upa zazreti«.