Tiskane izdaje
Après midi je ena tistih predstav, ki svojo vizualno in performativno razsežnost gradi na programerskem ozadju, ki je po besedah enega od njenih akterjev Marka Košnika matematično programerska realnost.
Natančneje se bosta performerki Irena Tomažin, znana po predstavah, v katerih raziskuje meje in razsežnosti človeškega glasu, in plesalka Mateja Bučar soočali z robotskimi napravami. Gre za stroja, podobna zdaj že uveljavljenim robotskim sesalnikom, le da so njuno »delovanje« z dodatnim programiranjem dopolnili avstrijski matematik, programer in digitalni aktivist Tom Fuerstner in Borut Savski ter Stefan Doepner. Marko Košnik je »dirigent predstave«.
Predstava oziroma performans tako umetniški izraz obeh performerk postavlja v obstoječo družbeno realnost, katere implikacij se sodeč po Košnikovih besedah niti ne zavedamo. Človeška komunikacija in delovanje sta danes namreč že zvezana z delovanjem »pametnih« naprav (od hladnilnika, avtomobila in telefona do sesalnika), ki lahko komunicirajo med seboj, oddajajo signale, se povezujejo z drugimi napravami in strežniki.
Tehnološka razsežnost predstave z Markom Košnikom in Thomasom Fuerstnerjem na čelu torej osvetljuje politično razsežnost dozdevno nedolžnih človekovih pripomočkov: kaže, da nad standardi »pametnih strojev«, nad njihovo »komunikacijo« bedijo velike korporacije, pogostokrat zvezane z oblastnimi strukturami, ki jim omogočajo dostop in sledenje podatkov o posameznikih.
Po drugi strani poskušata umetnika vzpostaviti alternativni model delovanja »pametnih« naprav in njihove medsebojne komunikacije. Gre za odprti javni standard, ki omogoča drugačno komunikacijo med »stvarmi« − utemeljeno na protokolu, ki že od leta 1984 omogoča povezave med elektronskimi glasbenimi inštrumenti in gledališko mašinerijo.
