Pred premiero Pohujšanja v dolini šentflorjanski

»Farsa v treh aktih« Pohujšanje v dolini šentflorjanski, ki jo je Ivan Cankar napisal v dveh tednih in ki je doživela krstno uprizoritev prej kot dva meseca po nastanku (21. decembra 1907), bo prihodnjo nedeljo v zgornji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča (SMG) v Ljubljani doživela svojo 38. poklicno odrsko oživitev na Slovenskem.

Objavljeno
27. februar 2011 18.36
Slavko Pezdir, kultura
Slavko Pezdir, kultura
V območje meščanske drame, realizma in psihologije, bliže kriminalki kot poetični drami, je tokrat eno najpogosteje interpretiranih Cankarjevih iger, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, postavil režiser Vito Taufer.

Pred nami je vaša prva uprizoritev katere od Cankarjevih dram in najbrž ni naključje, da ste izbrali Pohujšanje v dolini šentflorjanski.

Lahko bi rekli, da je naključje, saj je bila prvotna repertoarna zamisel direktorice SMG Uršule Cetinski, da bi postavili Cankarjevega Kralja na Betajnovi. Toda sam imam še vedno pred očmi podobo Dareta Ulage v tej naslovni vlogi v uprizoritvi MGL (v sezoni 1978
79) in zazdelo se mi je, da primernega protagonista za to vlogo v našem ansamblu trenutno nimamo. Smo še vedno premladi. Kot naslednja možnost, če smo se hoteli lotiti Cankarja, se je ponujalo Pohujšanje v dolini šentflorjanski, ki na slovenskih odrih že nekaj časa ni bilo uprizorjeno in ki ponuja možnost dvema našima mladima igralcema (Blažu Šefu v vlogi Petra in Urošu Kaurinu v vlogi Jacinte).

Cankarjevo Pohujšanje je še posebno od slovite Korunove postavitve (leta 1965 v SNG Drami) škandaliziralo slovensko kulturno javnost in demonstriralo avtonomijo režiserja in uprizoriteljev. S tem najbrž vsakega naslednjega uprizoritelja dodatno obvezuje, da se ga loti le, kadar premore svežo in drzno uprizoritveno zamisel.

Mene niti ne, saj mi pomeni vsako dramsko besedilo izziv. Na eni strani moram v izbranem besedilu in postavitvi vselej najti nekaj zelo osebnega, kar me intimno tišči, žuli, veseli, skratka, zadeva. Na drugi strani pa me, paradoksalno, v zvezi s povedanim izziva problem, ki je, dokler se ga ne lotim, nerazrešen. Šele skozi delovni proces na odru poskušam vedno znova razrešiti »Sfingino uganko« določenega besedila, ki je nikoli ne vem vnaprej. Pravzaprav morda vem le zelo oseben del odgovora nanjo, ob katerem pa vedno ostane del odgovora, na katerega si ne morem odgovoriti doma za mizo, ampak le v procesu sodelovanja ter v dialogu s situacijami in igralci. Če vnaprej vem, kakšno predstavo bom ustvaril, če vnaprej poznam odgovore na vsa vprašanja, ne vidim pravega razloga za tako delo. Vsako delo mora nujno vsebovati sestavino avanturističnega.

Iz vaše zasedbe Pohujšanja je razvidna izzivalna odločitev, da ste vse vloge, z izjemo Zlodeja (Janja Majzelj), zasedli z moškimi.

Morda je naša odločitev za tako zasedbo zelo v duhu Cankarja. Že pred več kot dvema desetletjema, v čisto drugačnem družbenem in zgodovinskem času, sem razmišljal o postavitvi Pohujšanja. In že takrat sem hotel, da bi Jacinto igral moški – Hiacint, ki je bil v antični mitologiji Apolonov ljubimec. Apolon ga po nesreči ubije. Iz njegove krvi poženejo hijacinte. Že takrat se mi je zdelo, da ni naključje, da je Cankar, ki je rad uporabljal simbolizem rož, izbral to ime Petrovi spremljevalki. S tem pa se mi je razkril tudi lov za identiteto in izgubljanje identitete vseh in vsega, ljudi in vrednot, saj v igri celo Zlodej sam podvomi o samem sebi. Vse se v tej igri obrača na glavo in znova in spet, zato se mi je lov za izgubljeno identiteto zdel dobro izhodišče za današnjo uprizoritev.

Po mnenju nekaterih teatrologov je Pohujšanje Cankarjevo najbolj interpretacijsko razprto in univerzalno odrsko besedilo.

Absolutno. Toda zelo kmalu sem pri svojem delu ugotovil, da lahko gledališče doseže smiselno univerzalnost le skozi partikularnost. Izhajati je treba iz samega sebe, vpetega v določen prostor in čas ter zgodovinske korenine, ki se jih ne da prerezati, ne da bi s tem prerezali ključen izvor do sokov življenja samega. Akademizem, globalizem in univerzalizem so na odru le nekaj zelo suhoparnega in dolgočasnega. Šele ko mi je bilo jasno, kaj bi lahko iskanje izgubljene identitete pomenilo znotraj sodobnega slovenstva, sem razumel, v kakšnem smislu bi bilo lahko to Cankarjevo besedilo tudi univerzalno.

Eno ključnih iztočnic za najnovejšo postavitev Pohujšanja sem našel v Platonovu A. P. Čehova. Naslovni junak tam reče, misli seveda na Ruse: »Naš problem je, da smo barabe, a se tega nočemo zavedati.« Nekaj podobnega zapiše v uvodnih didaskalijah za Župana tudi Cankar: »Kolikor je hinavščine v njem, je popolnoma nedolžna; on verjame, kar govori.« Torej verjame, da je pošten. Ta shizofrenija ali notranja razpoka je tisto, kar me najbolj zanima. Ne posameznikova grešnost, ampak kako pravzaprav sami o sebi ne vemo nič.

Pohujšanje vsebuje tudi temo umetnika in umetnosti v družbi, ki prav tako sprošča najrazličnejše interpretacije.


Dejstvo je, da je Cankar namerno pustil vprašanje Jacinte in Petra ter njune funkcije simbolistično odprto, razprto, nagajivo in zanalašč. Živimo v svetu, ki zahteva za razliko od časa pred dvema desetletjema, da izrečemo naslednje: Peter je mogoče nekoč bil umetnik, a je trenutno le razbojnik in baraba. Zato Jacinta ne more biti simbol njegove umetnosti ali celo njegova muza, ker je on nima. Saj tudi sam pravi, da ni umetnik, ker je opustil sleherno hrepenenje, vero, upanje in ljubezen, ter je ostal zgolj sam s sabo, kar je po njegovem znamenje bolezni. Njegovo srce je bolno, ker ni več umetnik in noče biti umetnik in ker ne prizna umetnika za sebi enakovrednega, kar tudi izrecno reče. Če pa je umetnik, je bolezen na duši naroda, s čimer pa se popolnoma izenači s Šentflorjanci.

Zanimivo, da nihče še ni izrecno poudaril, kako se v Pohujšanju Cankar odziva na enega ključnih izzivov svojega časa, na soočenje z ničejanskim nadčlovekom. Mislim, da se prav v tem njegovem komadu dogaja določen prelom. Spraševal se je o tem, kakšen je lahko ničejanski umetnik. Ali oblastnik. Ali je sploh mogoč nekdo, ki se postavi nad vse v prostoru, kjer ni ne Boga ne Zlodeja ne človeškega zakona, ki bi ga omejeval. Nekdo, ki je utelešenje absolutne svobode. Moja teza, ki je za našo le enkratno uporabo, je, da tak človek ni umetnik, ampak čisto navadna baraba, kakršne so priplezale prav v našem času na površje, kjer brezobzirno kradejo, manipulirajo in imajo občutek, da imajo do tega absolutno pravico, ker so nad vsem. In to pravzaprav postaja vladajoča ideologija.

Se pa te manipulacije že pri Cankarju ne nehajo, saj se po peripetijah s Petrom in Jacinto šentflorjanska skupnost znova spravljivo zbere v krogu in zapoje nabožno šolsko pesem o svetem Alojziju.

Ja. Stoletja se bodo posamezniki počutili zmagovalce, čeprav bodo čisto navadne žrtve oziroma klavna živina. Imeli se bodo za poštenjake, čeprav so čisto navadni majhni lopovi. Veliki lopovi pa so medtem pobrali vse, kar ni bilo privarjeno, in odšli. To se že dolgo ni tako očitno dogajalo, kot se danes, zato je naša postavitev v prepoznavanju tega pojava nekako prva. Dogaja se v času, ko so družbene manifestacije šentflorjanstva več kot očitne. Cankarjev Peter sanja o boljšem svetu, govori o zvezdah, svoje socialne misli pa še ne zmore artikulirati. Ne more še reči, sem komunist, hočem pravičnejši svet. Zdaj pa smo se znašli v svetu, kjer tega ne more več izreči. Znova mu preostane le zelo megleno sanjarjenje o zvezdah, svobodi …, s katerim lahko manipulira, zavaja samega sebe in druge. Pred 20 leti bi Peter še lahko imel določen koncept, vizijo utopičnega alternativnega sveta. Zdaj ne več. Glede tega smo se znašli v situaciji, ki bi bila lahko Cankarju zelo blizu.

Ali je v svetu, ki je tako poln najrazličnejših manifestacij pohujšanja, z odra sploh mogoče koga pohujšati?


Ne vem, če je Cankarjev namen sploh bil koga pohujšati. Ne vem, ali ni zgolj postavil provokativno vprašanje. Najbrž je le hotel povedati nekaj nesramnega. Umetnost je morda še edina, ki omogoča utopijo. Zaradi tega nisem prepričan, ali je ljudem res treba oči odpirati. Saj mislim, da imamo oči več kot dovolj odprte. Mogoče potrebujemo več utopije kot odpiranja oči. Več sanj. Se pa potrebe in zahteve gledališča v času hitro spreminjajo.

Gre za premislek o umetniku in o tem našem sentimentalnem, lažnivem in samovarljivem upanju, da je umetnik nadčlovek. In da Peter je tak, čeprav malo tudi baraba. Marsikdo bi rekel: »Malo mora biti baraba, da bi bil lahko umetnik.« Sam mislim, da ni tako. Najprej moramo počistiti s temi kriteriji. Je baraba ali umetnik? Nam krade denar ali nam daje sanje? Ali svojo kri preliva, da bi nam omogočil malo več utopije, vere, ljubezni, upanja? Tega zagotovo ne naš in ne Cankarjev Peter ne delata. Saj je Peter projekcija zla, Zlodeja, rušilca, manipulatorja in razbojnika.

Postaviti takega človeka na piedestal Prvoboritelja, kot to počne slabovidni učitelj Šviligoj, se mi zdi edino pravo pohujšanje in tipična šentflorjanska bedastoča. Sicer pa ne vem, ali lahko teater pohujšuje. Niti v Cankarjevih časih predstava tega najbrž ni zmogla. Niti hotela. Ker ne gre za to. Pohujšanje se dogaja v glavah Šentflorjancev in njihovi sprevrženi fantaziji in nepotešenosti, saj so ljudje, ki se ne zmorejo udejanjiti. Za razliko od Petra, ki pri tem nima nobenih skrupulov in dela, kar mu pade na pamet, oni ostajajo hlapci. In tu je zanimivo, kako se združuje v eno njihova želja po odrešitvi in po pohujšanju. Kar se še Zlodeju zdi »tu mač«.

Ste bili tokrat do besedila zelo spoštljivi?

Praktično niti besede nismo izpustili. Obstajajo odrska besedila, ki jih ni mogoče vzeti drugače kot fragmentarne, in so druga, ki delujejo s svojo celoto in totalnostjo. In Pohujšanje je tako besedilo. Bolj ko se govori o postdramskem teatru, bolj me zanima ta tip besedil. Ne vem, zakaj bi poskušal biti pametnejši od Cankarja, ki je nekaj hotel povedati in tega ni znal povedati drugače. V naši uprizoritvi poskušamo kritično prevrednotiti prevrednotenje ničejanskega umetnika razbojništva kot takega – junaka našega časa.