Prejeli smo: Al' prav se piše butoh ali buto?

Odgovor Petra Raka na odziv japonologov na oceno predstave Materino mleko.

Objavljeno
01. oktober 2012 16.31
Iztok Ilc
Iztok Ilc

Novinar Peter Rak odgovarja na očitke japonologov:

Tako uglednemu zboru japonologov in sinologov je sicer težko ugovarjati, kljub temu pa bom ne glede na svoje skromno poznavanje tega področja, ki ne sega dlje od »orientalističnega izpada«, vendarle poskusil. Problematiko, ali se piše butoh ali buto, prepuščam drugim, verjetno pa to vprašanje ni tako usodno, da bi lahko zavajalo bralca in mu dajalo »napačno informacijo«. Kar zadeva »orientalizem«, teze za ogorčen protest očitno temeljijo na »svetem pismu« orientalizma izpod peresa Edwarda Saïda, ki je seveda odlično delo, četudi je doživelo kar nekaj kritičnih ocen, vendar sploh ne sodi v kontekst mojega razmišljanja o predstavi Tobari.

Opletanje s tem, da moje pisanje spominja na kakšnega orientalista tipa Silvestre de Sacy ali Ernest Renan, je tako povsem deplasirano. Zanima me izključno sposobnost percepcije občinstva, ki, kot sem zapisal v članku, danes živi v naivnem prepričanju, da so nam v globaliziranem svetu zlahka dostopne vse materialne in duhovne dobrine. Dva meseca, ki sem ju preživel na Japonskem, verjetno nista veliko v primerjavi z izkušnjami slovenskih japonologov in sinologov, vendar sta v meni utrdila prepričanje, da je Japonska zares »eksotična« država v smislu družbenih struktur in medosebnih odnosov, ki je neprimerljiva s katero koli drugo državo, vendar na to seveda ne gledam iz (post)kolonialnega evrocentričnega pokroviteljskega stališča, temveč zgolj iz fascinacije nad sistemom. Kar zadeva »samoeksotiziranje« Japoncev, lahko dodam le to, da je njihovo tovrstno početje velikokrat zelo benigno v primerjavi s samoeksotiziranjem evropskih in ameriških umetnikov, pri katerih lahko stopnja mistificiranja njihovega dela dosega neslutene razsežnosti.

In še odgovori na »verigo nenavadnih trditev«. Da, prepričan sem, da se zdi povprečnemu Slovencu povsem nedoumljivo, da lahko vrhunski intelektualec in pisatelj v visoko razviti tehnološki družbi zahteva priznanje cesarja ne samo kot vrhovno oblast, ampak kot Boga, naš najvišji domet so kvazibožanstva v slogu pokojnega maršala. Poskus udara Mišime je na Japonskem res večinoma naletel na začudenje in posmeh, vendar to v ničemer ne negira dejstva, da je do tega dejanja prišlo. Kar zadeva posebnosti zahodnega človeka in umetnika, da so mu nekatere »eksotične« prvine nedosegljive, je problem predvsem v neizmernem egotripu, narcisoidnosti in samozaverovanosti, te lastnosti pa so glede na ton odziva očitno zelo blizu tudi našim japonologom in sinologom.

Smešna je trditev, da japonsko občinstvo butoja sploh ne pozna oziroma ostaja to domena »izjemno redkih posvečencev«. V isti sapi se namreč zatrjuje, da je buto bolj poznan v tujini kot na Japonskem, torej je več posvečencev (mednje verjetno sodi tudi zbor slovenskih japonologov in sinologov) v tujini. Teza je seveda povsem nesmiselna, res obstajajo buto skupine od Vladivostoka do Buenos Airesa, kar pa je povsem irelevantno, saj je tudi privržencev tai čija v tujini več kot na Kitajskem, vendar to še ne pomeni, da se večini tovrstnih navdušencev sanja, za kaj pri tai čiju sploh gre. (Ušio Amagacu, umetniški vodja skupine Sankai Juku, mi je v intervjuju potožil, da se na turnejah komaj otepa ne samo nadobudnih, temveč tudi uveljavljenih plesalcev in plesnih skupin, ki mu ponujajo devedeje z videozapisi svojih »buto« domislic.)

Že mogoče, da pri nas o tujih kulturah piše vsak, ki ima pet minut časa, vendar je morda problem tudi v tem, da tisti, ki se na to tematiko menda spoznajo, ne premorejo drugega kot nekaj vzvišenih in domišljavih opazk, s katerimi zasedajo dragocen časopisni prostor, ne da bi sploh doumeli poanto zapisa, ki ga kritizirajo. Z veseljem v prihodnje prepuščam analize sodobnega plesa bolj kompetentnim ljudem, ki bodo obvladali tudi jezik dežele, od koder prihajajo umetniki - v primeru buto plesa torej po mnenju kritikov mojega zapisa potrebujemo japonologa, ki govori japonsko (to še zdaleč ni samoumevno), se spozna na sodobni ples, ne naseda cenenim »orientalističnim« trikom japonskih kvaziartistov, ob tem pa zna v pisanje subtilno vplesti še »probleme delavske revščine, korupcije in varnosti jedrskih elektrarn«.

Peter Rak

 

*

Japonologi (kot tudi sinologi, arabisti in vsi drugi, ki imamo opravka z neevropskimi področji) se že dolgo ne odzivamo več na orientalistične izpade v slovenskih medijih, a tokrat ob članku Petra Raka o predstavi Tobari japonske skupine Sankai Juku čutimo skoraj da že dolžnost, da opozorimo na pavšalno obravnavo vsega, kar prihaja od malce dlje kot od vzhodnega Balkana.

Za začetek nekaj o zapisu besede 'butoh'. Japonologi že nekaj časa opozarjamo, da je zapis 'butoh' netočen, saj gre za nestandardno ameriško transkripcijo, kjer nemi 'h' označuje dolgi 'o'. V slovenščini je tako nepotreben in daje napačno informacijo. Se pravi, naj se piše buto ali butō, odvisno od vaše pedantnosti, s podaljšano osnovo pri sklanjanju: buto, butoja.

Veliko bolj problematična je vsebinska plat članka. V njem je namreč najti vse plasti orientalizma: od nepoznavanja, do čudenja, podcenjevanja izvorne in ciljne kulture in ne nazadnje zagovora neznanja s sklepom v slogu »moja drža do tega je opravičljiva, saj nisem od tam«.

Članek je tipičen primer, kako pisec ne le da že od začetka zavzame orientalističen pogled, ampak se že s prvim trenutkom ujame v past japonskega samoeksotiziranja. Japonska to izjemno učinkovito počne, saj se (tudi v marketinške namene) veliko bolje sliši »skrivnostna, nedoumljiva Japonska«, kot pa »problemi delavske revščine « oziroma »korupcija in varnost jedrskih elektrarn«. Čudimo se, kako teh manevrov samoeksotiziranja slovenski novinarji ne prepoznajo in brez kakršnega koli razmisleka trosijo cenene stereotipe o drugačnem, nedoumljivem in podobnem.

Članek je veriga nenavadnih trditev

1. »njegov (Jukio Mišima) samomor po neuspešnem državnem udaru in poskusu retronizacije cesarja se verjetno zdi povprečnemu Slovencu nekaj povsem nedoumljivega, namreč, kako lahko vrhunski intelektualec in pisatelj v visoko razviti tehnološki družbi zahteva priznanje cesarja ne samo kot vrhovno oblast, ampak kot Boga.« Naj Peter Rak pojasni, zakaj bi bilo povprečnemu Slovencu to tako nedoumljivo in zakaj bi bilo po tej logiki povprečnemu Japoncu to kaj bolj doumljivo. Ko je Mishima hotel izvesti coup, so nanj gledali z mešanico začudenja in posmeha.

2. »Gre za tisti zahodnemu človeku (in umetniku) skoraj povsem nedosegljiv splet sofisticiranosti in prvinskosti, preciznosti in improvizacije, hiperestetiziranosti in naključnosti, ponosa in ponižnosti, mistike brez mistificiranja, čustvenosti brez patosa, ljubezni brez sentimentalnosti, odločnosti brez arogance ...« Naj Peter Rak pojasni, v čem je zahodni človek (in umetnik) tako poseben, da mu je vse našteto skoraj nedosegljivo.

3. »pri butohu se zdi, da ostaja ne samo domena japonskih plesalcev, temveč tudi japonskega občinstva.« Japonsko občinstvo razen izjemno redkih posvečencev butoja kot zvrsti sodobnega plesa ne pozna. Tukaj moramo pripisati, da beseda 'buto' pomeni preprosto 'ples, plesanje' in Japonce vprašanje, ali poznajo 'buto', malce zmede. Kot bi spraševali nas, ali poznamo 'ples'. Dejansko je 'buto' kot zvrst sodobnega plesa v tujini bolj poznan kot na Japonskem.

4. »/.../ temveč tudi japonskega občinstva. Kot kardamom in tai či.« Kardamom izvira iz Indije, tai ji pa s Kitajske. Z Japonsko imata toliko zveze kot s Slovenijo. Na tem mestu bi se zaustavili, saj nas je presenetilo podcenjevanje slovenskega občinstva, ki po mnenju Petra Raka očitno ne loči med butojem, kardamomom in tai jijem. K sreči Slovenci sorazmeno veliko potujejo, tudi po Aziji, in vedo, da ta največja celina na svetu ni nerazločljiv miks, ampak da gre za mnogo dežel s svojimi izročili, politikami in značilnostmi, ki so skozi zgodovino in tudi danes seveda vplivale druga na drugo.

O orientalizmu v evropskem mišljenju je napisanih za celo goro Fuji knjig in o tem ne bi več zgubljali besed, čeprav bi bila že v dobro splošne razgledanosti potrebna širša razprava o obravnavi neevropskih področij v slovenskih medijih. Pri nas o tujih kulturah piše vsak, ki ima pet minut časa, ne da bi se prej znebil orientalistične navlake in se dodobra spoznal s predmetom svojega pisanja, kaj šele da bi govoril jezik dežele, ki jo opisuje.
Peter Rak začne svoj članek s mislijo, da je pisati o plesu težavno, o butoju pa jalovo.

Če mu je to tako naporno, naj to delo potemtakem prepusti komu, ki se na sodobni ples spozna. V Sloveniji živi kar nekaj ljudi, ki to obvladajo in ki bi dragocen časopisni prostor zapolnili s čim bolj smiselnim od ugotovitev, da se Japoncev ne razume, ker so pač Japonci.

Podpisani:

Iztok Ilc, japonolog in francist, samostojni književni prevajalec
Karmen Hvalec, japonologinja in primerjalna jezikoslovka
Rok Balaban, japonolog in italijanist
Dominika Fernandez
Helena Motoh, doktorica filozofije, sinologinja
Barbara Skubic, dramaturginja in prevajalka
Aleksander Mermal, japonolog in prevajalec
Matija Brumen
Neža Loštrek, sinologinja
Jana Renee Wilcoxen
Rok Vevar, publicist
Barbara Mlakar, sinologinja in japonologinja
Lili Jovanovi
Kotcherlakota, sinologinja in japonologinja
Luka Culiberg, sociolog in japonolog