Tiskane izdaje
V četrtek, 25. januarja, je bila v ljubljanski Operi premiera Mozartove opere Don Giovanni, ki si jo je ogledal stalni kritik kulturnega uredništva Dela in napisal, kot že ničkolikokrat, uničujočo kritiko.
In to predvsem o sedanjem vodstvu Opere, manj o predstavi sami. Negativne kritike same po sebi niso žalitev za opravljeno delo, ampak možnost zdravega preizpraševanja tako pri ustvarjalcih kot pri občinstvu, toda prav na umetniškem polju vemo, da strokovnost ni enoznačna, kar je nekdaj občutil tudi sam Mozart.
In prav zaradi pisanja strašnega kritika – sam sem šest desetletij le občasni obiskovalec opernih predstav – sem si 6. februarja ogledal Don Giovannija. Imel sem srečo, da sem lahko kupil edino vstopnico sredi parterja. Nedvomno jo je nekdo zaradi bolezni vrnil, kajti dvorana je bila nabito polna in v parterju so bili dodatni stoli na prehodih ob straneh. Ali občinstvo ne bere strašnega kritika, sem pomislil.
Vsakega pevca in pevko so nagradili z aplavzom na odprti sceni, četudi je bilo v Delu napisano, da nekompetentnost in nespametnost umetniškega vodenja Opere dokazuje prav dejstvo, da daje na repertoar delo, »ko v hišnem ansamblu (na katerem je grajena zasedba) ni nikogar, ki bi mu bila vloga res pisana na kožo«. Brez komentarja.
Starejši dolgoletni obiskovalec na sosednjem sedežu, ko je Jože Vidic v vlogi Don Giovannija požel viharen aplavz, mi je rekel: »To je ena velikih vlog Jožeta Vidica.« Dodal sem: »Pa tudi Petra Martinčiča in Mojce Bitenc.« Toda midva sva le običajna obiskovalca. Strašni kritik je kajpada videl že mnogo boljše pevce! Kar malo mu zavidam.
Tudi drugače sva gledala povsem različni predstavi. Kajti tu je bil še en kronski dokaz o nespametnosti vodstva: režiser Diego de Brea! Trdim, da je težko našteti pet slovenskih režiserjev v naši stoletni operni zgodovini, kamor sodi tudi Diego de Brea. Obdarjen je z izjemno muzikalnostjo in neprekosljivo vizualno močjo.
Njegov odrski magični minimalizem, ki vnaša sodobno estetiko, pa je za naš operni oder naravnost očiščujoč. Celo strašni kritik je opazil fragment te vrhunske vizualnosti, ko ni mogel, da pri vsem nerazumevanju predstave – vsak ima svoje mnenje o donhuanstvu – ne bi omenil »nekaj dobrih učinkov scenske luči (Diego de Brea/Jasmin Šehić)«.
To pa še ni vse: delo Diega de Bree z opernimi pevci, solisti in zborom je prav fascinantno. Nihče ni manj pomemben na odru. S prav kiparsko veščino oblikuje tako posameznike kot kolektivne scenske podobe. Še nikoli ni bila pojavnost naših pevcev in pevk tako monolitna, uporabil bi izraz odličnost, ki se njegovemu režijskemu učinku najbolj poda.
Mislim, da je Diego de Brea našel samolasten ključ operne režije. In upam, da bomo še naprej imeli tako nespametna vodstva v ljubljanski Operi, da bodo taki in podobni umetniki v ponos nam vsem razvijali svoje talente.
Zakaj sem se sploh lotil tega pisanja? Ker sem v postavitvi Don Giovannija videl eno najboljših uprizoritev na ljubljanskem odru! Toda, sem le občasni gledalec. Rekel bi samo še to: Dobro je, da smo si različni. In to ve celo ljubljansko operno občinstvo.
