Prejeli smo: Pandurjevemu Faustu ob rob

Faust v Drami potrjuje Pandurjevo »obsedenost« z vélikimi témami in njegovo globoko vero v magično moč teatrske utvare.

Objavljeno
05. november 2015 12.03
Jaroslav Skrušný
Jaroslav Skrušný

Ogledal sem si drugo letošnjo premiero na velikem odru ljubljanske Drame: Goethejevega Fausta v priredbi in režiji Tomaža Pandurja. Nikoli nisem bil posebno navdušen nad Pandurjevim spektakelskim teatrom, narobe, celo malce prezirljivo sem vihal nos nad njegovo samodopadljivo redundantnostjo v uporabi kar najbolj učinkovitih, mestoma bombastičnih in osupljivo fascinantnih (vendar, priznajmo, tudi fascinirajočih) gledaliških znakov, odrskih čarovnij in rokohitrskih trikov, toda poudarki, trendi in manire sodobne uprizoritvene produkcije na Slovenskem zadnjih let, ki se gibljejo v smeri izrazite politizacije – in s tem eo ipso tudi de-poetizacije – gledališkega obredja, so me prisilili h korekciji oziroma omilitvi zadržano odklonilnega stališča do Tomaževe včasih res pretirano cirkuške, baročno nabuhle in narcistične odrske prakse.

Ko primerjam dogmatsko okostenelo, z abstraktnimi dramaturškimi koncepti kontaminirano in pomensko izsušeno interpretativno domišljijo in banalno, mestoma kar vulgarno uporabo drastično provokativnih, do ekscesnosti prignanih uprizoritvenih učinkov in postopkov, ki so danes alta moda in zapovedani kánon gledališke omike pri nas, če torej to cerebralno šmirantstvo, politično korektno, a skrajnje napadalno odrsko latovščino in hkratno izpovedno siromaščino primerjam s Pandurjevo vendarle konsistentno, v sebi dognano in individualno zaznamovano gledališko poetiko in na premišljeno oblikovanih pa avtorsko prepoznavnih estetskih postulatih zasnovano uprizoritveno imaginacijo, če torej ves ta aktualni postmodernistični eklekticizem, vrednostno poljubnost in kvaziradikalno, lažiavantgardno de-konstrukcijo odrske igre kot re-prezentacije dramskega besedila postavim ob bok Tomaževim razkošnim, bohotnim, včasih že kar obsesivno samonanašajočim se, magično zapeljivim (čeravno večkrat znakovno prenasičenim, pomensko preobloženim pa označevalsko samozadostnim) sanjskim podobam, fantazijski virtuoznosti in bujnim domišljijskim vizijam, s katerimi Tomaž Pandur, ta umetnostni rokohitrc in histrionski šaman, čarodej in véliki duhoven boginje Talije, uprizarja svoj spektakelski kozmos odrske iluzije, potem se mi tehtnica pač nagne odločno na njegovo stran.

Tudi Faust v Drami potrjuje Pandurjevo »obsedenost« z vélikimi témami in njegovo globoko vero v magično moč teatrske utvare, ki po njegovem prepričanju lahko najgloblja, vekomajšnja vprašanja eksistence, ki so od antike do danes navdihovala človekovo ustvarjalnost in mišljenje – tako v obliki najrazličnejših umetniških stvaritev kot na način filozofskih vpraševanj –, neokrnjena prenese skozi viharje časa in mimo čeri vsakršnih družbenih premen ter jih z nezmanjšano družbeno in historično relevanco pred-stavi današnjemu gledalcu. Faust v tokratni odrski izvedbi je na neki način pristna wagnerjansko kompleksna interpretacija srednjeveške prilike o zvedavem doktorju, poslednji smisel bivanja iščočem, a nikdar potešenem učenjaku, ki je za dokončno resnico pripravljen skleniti pakt s samim zlodejem, žrtvovati mir svoje duše, preliti človeško kri in zavreči izbranko svojega srca.

Mitsko podlago Goethejeve pesnitve je Pandur izkoristil za pravcati gesamtkunstwerk, za vsestransko, mnogoznačno, celostno umetniško predstavo, za pesniško-likovno-glasbeno-glumaško parado odrske izmišljije, za mogočno teatrsko fresko, ki jo v skrivnostno gledališko obredje, v labirint mrtvaškega plesa, v svojevrstno črno mašo (navsezadnje smo le v območju črne magije) za Faustovo zakockano dušo in čez človeško mero hlepečega duha, v himno stvarjenju iz uničenja, rojstvu dobrega iz zla enakovredno in vsak na svoj način pojejo in povzdigujejo klasično rimana in verzno ritmizirana pesniška beseda, pritajeno groteskna, mestoma potujitveno samoironična dramska igra, zamolklo intonirana brezčasna scenografija in prav takšni, črnikasto lesketajoči se, na trenutke na karnevalske lutke iz sprevrženega srednjeveškega danse macabre spominjajoči kostumi, kontrastno spreminjajoča se belo-črna svetloba, zdaj himnično eterična, zdaj spet rekviemsko zamolkla, napol sekularizirana liturgična glasba in pa seveda nenehno navzoč, vseprežemajoč šum in blesket temne vode (ves oder prekriva plitek bazen, napolnjen z vodo, po kateri skozi vso predstavo brodijo, čofotajo, se plazijo, valjajo, se z njo polivajo in tolčejo po njej protagonisti, bosi ali obuti v gumijaste škornje) …

Voda ima v predstavi očitno še posebej pomembno vlogo, je tako rekoč osrednji teatrski označevalec in nosilec mnogoterih in spreminjavih pomenov: z nenehno spreminjajočimi se odbleski odrskih luči, ki jih meče po temačni scenografiji – pa tudi v zatemnjen prostor avditorija –, z nenehnim gibanjem in pretakanjem ustvarja atmosfero fluidnosti, neoprijemljivosti, zmuzljivosti, nestalnosti in nezaresnosti odrskega dogajanja, hkrati pa vztrajno briše meje med resničnim in umišljenim, med fantazijsko predstavo in otipljivo stvarnostjo, med budnostjo in sanjami, med smrtjo in življenjem, med realiteto in odrsko utvaro.

S čarovnijo vodnega elementa je Pandur dobesedno spodnesel trdna tla tako protagonistom na odru kot gledalcem v dvorani: nenadoma nis(m)o več v nič gotovi, vse je le začasno, hipno, že naslednji trenutek spremenjeno, odplavljeno v nič; meje med stvarnim in izmišljijskim so zabrisane, nič več ni jasno, kaj je dobro in kaj zlo; Faustu se njegov svetli načrt sproti raztaplja v dlaneh in mu odteka skozi prste; Mefisto je zdaj demiurg, vsemogočni gospodar sveta, zdaj spet véliki razdiralec, uničevalec božjega stvarstva; Marjetica je ta hip še nedolžna nevestica v belem, naslednji trenutek že kot zblaznela blodníca brede po kaluži greha in gorja; edina gotovost in resničnost je le ta iluzionistični odrski spektakel pred gledalčevimi očmi, to obredje senc in luči, glasbe in tišine, podob in temè, ta hipna režiserjeva vizija faustovske stave, ki se razblinja v migetavih odsevih valov na površini odrskih desk (!).

Kot rečeno: wagnerjanski rekviem, črna maša razbrzdane – pa spet strogo odmerjene in po natančnem estetskem kodu uravnavane – odrske domišljije, alkimistično zaklinjanje stvarniškega duhá in temnih sil razdiralne podzavesti, velik, napihnjen in lesketav črn balon, ki se razpoči ob trku s premočnim žarkom odrske luči, gledališka iluzija »za Hekubo, za nič« … In še zlasti nič za potrebe in namene politično korektnega govora, žargona pravšnjosti, ki ga z odrov tukajšnjih teatrov tako kričavo ultimativno zahteva mlada garda sodobnih slovenskih gledaliških kritičark.