Tiskane izdaje
»Prvi znanilec vseh sprememb je fantazija, utopija, iz nje se nekaj naučimo, čeprav največkrat ni uresničljiva. Sezono, imenovano utopija, začenjamo s pravo utopijo, z utopijo ljubezni.« Tako je umetniški vodja SNG Drama Igor Samobor napovedal nocojšnjo prvo premiero.
Ravnatelj Drame je opozoril, da izbira Goldonijevega dela ni naključje, »ob nemoči in pomanjkanju vizije, ki bi svet pripeljala do sprememb, smo se začeli spraševati, kam so se izgubili revolucionarji, sanjači, kaj se je zgodilo, da jih ne slišimo več, je svet tako zelo spahnjen s tečajev, da jih je nemogoče slišati?«
Goldoni, je dodal Samobor, je začel spreminjati tradicijo italijanske komedije, commedie dell' arte oziroma komedije improvizacij, ki se je igrala z maskami, ponudil je nekaj povsem novega, drugačno komedijo, z dramaturgijo, z zapletom, z liki, ki so jih gledalci lahko prepoznali, zanimala ga je torej komedija značajev, ne pa črno-belo slikanje in improvizacije, njegova komedija je bila duhovita na popolnoma drugačen način.
Podobno meni tudi dramaturginja Željka Udovičić Pleština: »Ko raziskujemo ta magični protorealizem, odkrijemo, da je Goldoni svojevrsten Čehov ante temporem. Pisec, v katerem lahko najdemo veliko več kot le omejenega kronista šibkosti in deviacij svojega časa.« »Nimam rivalov, s katerimi bi se boril, premagati moram le predsodke,« je ena od Goldonijevih misli o gledališkem novatorstvu.
Zgodba Zaljubljencev, napisana leta 1759, se dogaja v obubožani aristokratski hiši, kjer živijo v sanjah, v balonu vsakršnih samoprevar, ljubezen zaljubljencev pa je tako močna, da ne more priti do realizacije, gledamo zaplet neskončno zaljubljenega para, ki je tudi neskončno ljubosumen, a do pravega stika ne pride, in vsi, ki smo bili kdaj zaljubljeni, se v tem lahko prepoznamo, je povedal Samobor. Goldoni je bil mojster v opisovanju stanja, ni čudno, da mu pravijo Čehov pred Čehovom, ta igra učinkuje, da bi lahko bila napisana dvesto let kasneje.
Z režijo dela »italijanskega Molièra« se po dolgih letih v Dramo vrača nekonformistični italijansko-hrvaški režiser Paolo Magelli, čigar režije slovijo tako po gledališki magiji kot po družbenokritičnem razmisleku. Režiser, rojen v toskanskem mestu Prato, je režiral v Nemčiji, Švici, Madžarski, Izraelu, Venezueli, Mehiki, Kolumbiji, že sredi sedemdesetih in nazadnje pred več kot dvema desetletjema tudi v Sloveniji, je v napovedi ljubljanskega Goldonija opozoril, da je spremenil gledališče iz stiliziranega procesa v vrsto arhetipskega realizma, videl je konec razreda na oblasti, ko ga njegovi pripadniki še niso videli (tako sta znala opazovati tudi Turgenjev in Čehov), a kritika družbe ga je stala precej, za njegovim komičnim se na koncu dela sluti nekakšna melanholija, na koncu ne ostane nič.
»Goldoni je fantastični slikar naših duš,« je dodal Magelli, »v njegovem opusu je nekaj, kar najavlja smrt ljubezni. Živimo v družbi, ki vprašanj več ne zastavlja Pitiji ali Kasandri, ampak googlu – a človek mora iskati odgovore na velika vprašanja v sebi in ne dopustiti, da bi ljubezen postala utopija.«
