Tiskane izdaje
Drugo polovico sezone v ljubljanski Drami začenja premierski vikend, včeraj krstna izvedba drame Roka Vilčnika Ljudski demokratični cirkus Sakešvili na odru Male Drame, nocoj na velikem odru velika klasika, Sofoklesova Antigona v režiji Eduarda Milerja.
Ravnatelj SNG Drama Igor Samobor je ob napovedi premier (in gostovanja Drame s Pandurjevim Faustom v madridskem Teatro Español, španskem nacionalnem gledališču, kjer še ni nastopilo nobeno slovensko gledališče) opozoril, da obe predstavi sledita naslovu letošnje sezone in raziskujeta, kam so se izgubile utopije, dodal je še, da obe besedili druži tudi to, da sta zgodbi nastali na ruševinah nečesa prejšnjega.
Vemo, je povedal Samobor, da je in bo zmeraj odločitev za Antigono pri nas povezana s premislekom o vprašanju sprave, moči oblasti, v letu, ko se bo ob ljubljanskem parku Zvezda gradil spomenik žrtvam vseh vojn, se tega vprašanja ni mogoče znebiti, in tudi zato se je Antigona zdela nujna kot neka osnova za premislek o utopiji, o spravi, ki je pri nas utopija.
Dramaturginja priredbe v prevodu Kajetana Gantarja Žanina Mirčevska je analizo začela s pregledovanjem tebanske zgodovine in pomena Antigone, sicer obotavljive, a vendar pozorne analitičarke družinske zgodovine v njej. Mogoči odgovor na vprašanje, zakaj brata Polinejka pokoplje dvakrat, je ravno v njeni presoji, da je nenehno veriženje destrukcij mogoče prekiniti z eno gesto, s samoukinitvijo: »Antigona se zaveda, da je prekleta, in verjetno dobro ve, da bo – če ga bo imela – prekleto tudi potomstvo. V tovrstni interpretaciji Antigone se skrivajo vsa skrajna dejanja kot odgovor na skrajno skrb vzbujajoče stanje sveta!«
V predstavi brez tog in mask, saj je vsebina tako ali tako sodobna, je pripomnil Samobor, nastopajo v naslovni vlogi Nina Ivanišin, tebanski vladar Kreon je Jurij Zrnec, Iva Babič je Ismena, Nik Škrlec Hajmon, Saša Pavček Tejrezias, Vanja Plut Stražar, skladatelj uprizoritve Damir Avdić pa s svojimi avtorskimi songi in ostro kitaro nadomešča klasični antični Zbor.
Antigona in Kreon
Kakšen register odpira Antigona, tako zaželena ženska vloga? Ženska, ki se peča s politiko? Feministka? Kaj od tega vidite v zdajšnji postavitvi oziroma interpretaciji?
Nina Ivanišin: Antigona ima seveda v sebi vse to in še mnogo mnogo drugega, a o tem nočem govoriti, ker bi bilo sugestija za publiko in ker bi reklamirala le svoje videnje. Naj bo gledalec pred premiero neobremenjen. Vloga Antigone je v vizuri, ki jo imamo tokrat, vznemirljiva in intrigantna, zmeraj znova me presune antični ego, ki mi je zasebno precej tuj: Kako pomemben sem! S tem, z neprikritim, bohotnim samozavedanjem smo se ukvarjali že pri Iliadi. Saj veste: Lahko ustavim svet, če se mi zahoče – in to bom tudi storila! Všeč mi je bil režiserjev napotek, da naj najdem v sebi performerko in naj skrbim, da bo moje sporočilo jasno videno in glasno slišano, publika pa naj se potem odloči za svoj prav. In prav je samo en.
Jurij Zrnec: Bi te popravil, prava sta dva.
Ivanišin: Dovoljuješ?
Zrnec: Dovoljujem.
Bolj splošno vprašanje, da bi gledalcu ne zakoličili pogleda na zgodbo: Biti jaz, proti državi, proti postavi, proti ukazom – je to junaštvo? Trma? Kaj tretjega, duhovnost civilne družbe, aktivistične skupine Anonymous?
Ivanišin: V Antigoni, kraljevi hčeri, najbrž nikoli ne bomo mogli videti Anonymousa, umrli ni njen suženj, tam je njen brat, torej so ena življenja vredna več kot druga, dobro, v antiki smo, tudi danes se veliko ni spremenilo. Večna dilema, s katero se lahko ukvarja vsakdo, je ali imeti zakon, s katerim lahko preprečimo nepotizem, korupcijo, ali pa mora biti zakon narejen po meri človeka? Kako trd, kako strog mora biti, da ni fašistoiden, in kako prilagodljiv, da bi ne postal manevrski prostor za izpolnjevanje vsakršnih apetitov? Kaj narediti, ko se odločiš zakon kršiti? Ima Antigona, človek z drugačnim stališčem, kak predlog za boljšo rešitev? Nima, ona le zahteva pravico zase.
Zrnec: Ni države na svetu, ki bi imela stoodstotno zakonodajo. Kreonu dam lahko edino prav v točki, da ne glede na vse nekatere stvari upošteva. Kljub temu, da je njegov starejši brat padel recimo temu na napačni strani, se drži prepričanja, da je ničvrednež, če je ravnal narobe. Pa se lahko država moti? Država se lahko moti. Na tej točki, si mislim, bo prišel na vrsto premislek ali delovati proti zakonu, ki je slab, ali neomajno vztrajati pri načelih in normah. Tu se bodo mnenja delila. Jaz si krasne sprave ne predstavljam. Naj bo, naj bo sprava, a treba si je zapomniti, v isti grob oboji ne morejo, tu stojim za Kreonom.
Dramaturginja pravi, da hoče Kreon kaznovati zlo in nagraditi dobro, kakor sam razume, kaj je zlo in kaj dobro. Je torej zastopnik tako imenovane zdrave pameti, common sense, preudarnosti, ki ne vztraja pri mantri o upoštevanju postav?
Zrnec: Kreon je človek, ki mora brezobzirno upoštevati postave, tak je njegov položaj, v kaosu vidi najhujše zlo, v njegovem svetu mora biti vse določeno. Najverjetneje ima prav. Seveda bi lahko namignil, naj Antigona brata pokoplje, a tako, da on tega ne bi videl. A tako ne gre.
Ivanišin: Kako ravnati, ko se ugotovi, da se država moti? Si lahko sploh privošči to priznati?
Zrnec: Tega, da priznamo svoje napake, se vsi učimo, a če bi res bilo tako, da bi to zmeraj počeli, potem ne bi bilo drame, lahko bi se kar odpravili domov.
Koliko sta v predlaganem režijskem konceptu imela možnosti za svoje inovacije, za svoja, netradicionalna Antigono in Kreona?
Ivanišin: Pri tokratnem študiju mi je bilo všeč, da Eduard ni zakoličil koncepta na prvi vaji, ampak smo prvi mesec priprav porabili za odpiranje, za iskanje vsakršnih možnosti, šele potem, ko smo se odločili za eno od možnosti, pa smo vedeli za pot – in za možnosti, ki so odpadle. Odločali smo se skupaj.
Zrnec: Odločali smo o vsem bistvenem, gre za skupek igralci–zgodba–misli, in režiser nas je modro usmeril k sami igri in misli, ki jo sporoča. Predstava je zato živa, diha, ima svoj tempo. Antigona je bogata zaradi mojstrskega jezika, igralcu omogoča odpirati vse mogoče poligone, misel teče kar sama in odpira vlogo, da ji ni mogoče priti do konca, ne Kreonu ne Antigoni ne drugim, to je krasna partitura, za katero si igralec lahko le želi, da se spopade z njo. Uživam, upam, da bodo uživali tudi gledalci. Da sem se kot igralec, ki ga je dolgo spremljala oznaka komika, srečal s tako vlogo, je dobro. Dolgo sem čakal na to, hlepel sem po tem, hvala bogu, da je prišel ta dan.
Gospod Zrnec, je Kreon nekakšna vrnitev po vaši delni odsotnosti?
Zrnec: Niti ne, lahko bi rekel, da vstopam v novo obdobje, prestopil sem iz ene faze v naslednjo. V modro obdobje?
