Tiskane izdaje
Da imajo tudi v Velenju Montege in Capulete, si je mogoče misliti. Tudi Romea in Julijo. Kaj pa kriminalistično preiskavo strahotnega umora šestnajstletnice in vse, kar grdega prinese? Na odru MGL zdaj tudi. »Zelo slovenska zgodba, ne v dobrem pomenu oznake,« je nadaljevanko Praznina spomina označila direktorica MGL Barbara Hieng Samobor.
Po lanski prvi slovenski gledališki kriminalni nadaljevanki Vranja vrata je v Mestnem gledališču ljubljanskem spet nadaljevanka, tokrat Praznina spomina Barbare Zemljič: četrtkovi premieri prve epizode bodo na Mali sceni MGL naslednje tri pomladne četrtke sledila petdesetminutna nadaljevanja.
Umor šestnajstletnice
Direktorica Barbara Hieng Samobor je po lanski uspešni žanrski izkušnji z Gazvodovimi Vranjimi vrati povabila k pisanju nove nadaljevanke v podobnem formatu Barbaro Zemljič, režijo pa zaupala eni od pobudnic tega gledališkega formata Nini Šorak.
Rezultat je nadaljevanka Praznina spomina, katere prva epizoda bo doživela premiero jutri zvečer, v intimnem prostoru Male scene MGL pa bodo abonenti ogled zadnje, četrte epizode, doživeli 19. aprila. Slavnostna premiera bo 20. (1. in 2. epizoda) in 21. aprila (3. in 4. epizoda).
MGL nadaljuje v gledališko obliko prenesen format ekranizirane serije, ki se zgleduje po trenutno cvetočem fenomenu kakovostnih kriminalnih serij, kot so Luther, Bron/Bridge, Fargo, Broadchurch, Lie to me, Happy Valley …
Ker je Praznina spomina po pedigreju pač kriminalka, lahko bi rekli dvakrat domača, delo slovenske avtorice, ki se dogaja v Sloveniji, so v gledališču precej skopi z informacijami o vsebini zgodbe, deloma napisane po resničnih dogodkih: pred petnajstimi leti priljubljena šestnajstletnica iz Velenja po pouku izgine, tri tedne pozneje jo najdejo mrtvo v jarku. Njeno truplo je dokaj načeto, analize DNK površne, obdukcija na sodni medicini ni bila opravljena ...
Kdo je morilec?
Po mnenju dramaturginje Urše Adamič Praznina spomina na odru gradi svet v malem. Osebe na odru so ob različnih dogodkih deležne pomembnih sprememb, ki oblikujejo njihovo prihodnje delovanje. Gledalec jih spozna od blizu. Osebe z zgodbami razpirajo teme spolne zlorabe, družinskih odnosov, tujosti, zasvojenosti in druge izkušnje, povezane z doživljanjem travme.
Med dramskim dogajanjem se razvijejo drugačni pogledi na skupnost, saj se protagonistom razkrijejo najtemnejše plati njihove osebnosti. Dramaturginja sugerira primerno in intrigantno vprašanje: Kdaj neposredno pred gledalcem stoji morilec?
Gledalec spremlja razvoj in čustvovanje psihološko večplastnih likov, je povedala dramaturginja, igralka Maruša Majer pa dodala, da je vloga, v kateri lahko z veliko količino teksta potuješ po svojem liku in imaš za to skoraj štiri ure časa, poseben izziv.
Video kot enajsti igralec
Režiserka in scenaristka Barbara Zemljič, ki je po besedah Barbare Hieng Samobor z nemajhno ekipo ustvarjala predstavo v MGL več kot leto dni, je relativno zgodaj postavila igralsko zasedbo, da je scenaristka lahko pisala vloge po meri igralcev, tudi spodbujala jo je, naj bo pri pisanju svobodna oziroma svobodnjaška in naj se ne omejuje, saj je bil izziv, kako prestaviti žanr na gledališki oder.
Iz tega izziva izhajata tako metoda igre kot režije, kot pomemben dodaten element oziroma kar lik v tehnološko dovršeni predstavi pa je vstopil video, ki si ga je zamislila Pila Rusjan, v pomoč je še scenografija Lenke Đorojević, ki priskrbi ustrezne projekcijske površine. Video, je dodala Pila Rusjan, ima v predstavi različne vloge, scenografsko prikazuje prizore, ki jih ni na odru, prikaže tudi pomembne ali zavajajoče poudarke zgodbe.
Kostumografija je delo Tine Pavlović, avtor glasbe je Laren Polič Zdravič, oblikovalca svetlobe Andrej Koležnik in Boštjan Kos, ob lektorju Martinu Vrtačniku sta imela posebno vlogo še svetovalca za velenjski govor Špela Kožar in Jaka Lah.
