Premiera v MGL: Usodi ne pobegneš

Novo sezono v Mestnem gledališču ljubljanskem nocoj začenjajo na velikem odru s premiero Büchnerjeve kompleksne veseloigre Leonce­ in Lena.

Objavljeno
15. september 2016 13.30
Igor Bratož
Igor Bratož

Nova sezona bo v MGL po besedah direktorice in umetniške vodje Barbare Hieng Samobor sestavljena­ iz množice čudovitih zgodb, združenih pod krovnim naslovom Iskanja sreče. Od enajstih bo sedem premier na velikem odru, sezona pa je posvečena pokojni članici ansambla, igralki ­Petri ­Rojnik.

»Z Büchnerjem se začne moderna nemška literatura,« je zapisal veliki nemški kritik Marcel Reich-Ranicki, »njegova dela so prva šla v smeri epskega, nadrealističnega in realističnega gledališča. Büchner vodi k Hauptmannu, Wedekindu, von Horváthu in na koncu h Kafki in Brechtu.«

Brez morale, a ne nemoralna

Büchnerjeva igra je študija roba dolgočasja in roba brezupa, naseljena z vse bolj sebičnimi ljudmi, nezmožnimi empatije. Reži­serka, tako kot marsikdo, v delu vidi po­etično dramo, veseloigro, komedijo,­ grotesko, skratka hibridno delo, ki ima tudi burleskne in pantomimske elemente. Ena od nemških oznak zanj je zgodba brez morale, a nikakor nemoralna, pravi nauk pa skoraj prozaično jasen: usodi ni mogoče ubežati.

Büchnerjeva Leonce in Lena, v gledališkem listu opozarja Nika Leskovšek, je bridka politična satira, parodija žanra romantične komedije pa tudi konceptov večne ljubezni, idealov in podobnih stvari. Glavne osebe so predvsem tri in vse so »modre« krvi – kralj Peter, princ Leonce in princesa Lena (...), edini absolutno svoboden človek v igri, ki edini goji absolutno zvestobo do svojega želodca, je pravzaprav Valerio.

Z likom igrivega, klovnovskega, k absurdnosti nagnjenega Valeria, ki o sebi pravi, da se enostavno mora smejati, ves čas smejati, si je avtor privoščil kritiko vsakršnih patetičnosti, ki se jih je oklepala takratna nemška ­aristokracija.

Dogovorjena poroka, ki je poroka iz ljubezni

Büchner (1813–1837) je igro Leonce in Lena napisal poleti leta 1836 z namenom poslati besedilo na razpis založniške hiše J. G. Cotta za najboljšo nemško komedijo. Ker pa je rokopis poslal prepozno, so mu ga neodprtega vrnili. Januarja 1837 je dobil tifus in umrl februarja v eksilu v Zürichu. Igra še dolgo ni bila objavljena ali uprizorjena, našli so jo v zapuščini. Prvo uprizoritev, je povedala dramaturginja Ira Ratej, je doživela šele šestdeset let po ­nastanku v Münchnu.

Pravljična zgodba o moči in nadzorovanju, upanju in ljubezni, o uporništvu in begu, katerega konec je pričakovano nepričakovan, ponuja gledalcu kup vprašanj. Sta mlada princesa in princ, ki se izog­neta dogovorjeni poroki z begom, in sta šele kasneje ljubimca, na koncu pravzaprav prevarana, je zmagal sistem in ne njuna svobodna volja? In kaj bi se zgodilo, če protagonista sploh ne bi zbežala? Bi se tudi zaljubila? Ker jima je bilo usojeno? Ali pa vsemu, kar je, morda streže naključje? Ali pa res le in izključno vsemogočna usoda? Kaj videti v njunem prepričanju, da sta se uprla, a na koncu naredila natanko to, kar so od njiju hoteli?

Tradicionalna literarna zgodovina, piše Krištof Jacek Kozak v gledališkem listu, je umestila dramo v vrsto romantično-revolucionarnih političnih satir, ki predvsem persiflirajo aristokracijo in njeno izpraznjeno, zdolgočaseno in zajedavsko eksistenco v zgodnjem 19. stoletju. Büchnerjev namen je torej bolj ali manj ugotovljiv: predmet njegove na videz nedolžne, a vendarle jedke kritike, je tistodobno plemstvo, ki živi in uživa na račun krvavih žuljev podrejenih.