Tiskane izdaje
Čim dlje in čim bolj natančno gledamo zabavno zgodbo, tem bolj žalostna postaja.
Gogoljev citat odlično karakterizira naravo njegovih del, naj so posamezni dialogi še tako duhoviti in pronicljivi, v ozadju se vedno bolj razrašča siva atmosfera obupa, brezizhodnosti in jalovosti vsakega angažmaja.
Prav to vzdušje je v svoji inscenaciji ustvaril režiser Diego de Brea, in to brez posebnih oziroma inventivnih uprizoritvenih strategij.
Na zunanji, formalni ravni predstava funkcionira kot klasična commedia dell'arte. Takšna je kostumografija (Leo Kulaš), ponekod blago, drugod potencirano karikirirana, vendar ironija nikoli ne seže čez rob, da bi degradirala vtis verjetnega. Še vedno imamo vizualno opraviti z liki, ki bolj ali manj korespondirajo z avtentično ruskimi iz časa nastanka besedila.
Enako velja za scenografijo (Hans-Georg Schäfer) s simbolično dvojnostjo navideznega sijaja v ozadju ter degradiranega okolja v osi odra in predvsem za igro protagonistov, ki prav tako variirajo med stiliziranim verizmom in parodijo, vendar se spretno gibljejo na črti travestije, ki je ne prestopijo.
De Brea je našel odlično ravnotežje med modelom gledališke iluzije in odmevi »realnega«, kljub temu pa predstava ni kompromisna lepljenka, temveč zaokrožena celota s totaliteto, ki bi jo z Barthesovim besednjakom lahko označili kot kvaliteto strastne jasnosti.
Ravnotežje je zagotovljeno s kombinacijo različnih stopenj karikature - če so Ivan Godnič kot Ljapkin-Tjapkin, Kristijan Ostanek kot Hlopov, Nataša Matjašec Rošker kot županova žena Ana Andrejevna ali Srđan Grahovac kot Osip morda celo za kanček preveč tipizirano burkaški, je tukaj ekvivalent v Evi Kraš kot Marji Antonovni in Vladimirju Vlaškaliću kot Hlestakovu, pri katerih skoraj ni sledu komedijantstva, najbolj pa je za to ravnotežje zaslužen Vlado Novak v osrednji vlogi župana.
Novak z igralskim talentom na mnogo ravneh funkcionira kot naturščik, seveda ne v smislu igralskega amaterizma, temveč izjemne naravne senzibilnosti za interpretacijo lika. Ta ima zato obenem abstraktno in povsem stvarno fizionomijo, v njem lahko prepoznamo bodisi arhaičnega oblastnika iz nekdanje oddaljene ruske gubernije ali pa osebo iz aktualnega časa, ki bi jo lahko identificirali celo lokalno, nobena pa eksplicitno ne prevlada. Koda percepcije tako ostaja nakazana, vendar še vedno odprta, lik prevejanega in lažnivega prevaranta ostaja hkrati univerzalen in povsem konkreten.
Ob uprizoritvi Revizorja se nedvomno pojavljajo teorije o izjemni aktualnosti tega Gogoljevega besedila v slovenskem prostoru, ki ga zaznamujeta popolna hipokrizija in sprenevedanje. O tem ne gre dvomiti, vendar se zdi odveč trpati predstavo v tako ozek okvir.
Prvič zato, ker so odzivi tistih, ki bi se v njej morali prepoznati, zagotovo še bolj medli od tistih v Rusiji pred skoraj dvesto leti, ko so gledalci v dvorani ob spustu zavese nemo obsedeli. Prav tako se prihoda revizorja v takšni ali drugačni formi pri nas ne boji nihče.
Očitno je nesmiselnost aktualnega poantiranja kot tudi preseženost dileme med gledališkim »mainstreamom« in »avantgardo« spoznal tudi režiser, ki se je odločil za brezčasno inscenacijo - tisti, ki zna brati med vrsticami, bo razumel poanto, za ostale, ki vztrajajo v svojih pozah in maskah, pa je odveč izgubljati čas.
