Tiskane izdaje
Sedmega dobitnika tantadruja za življenjsko delo, ki ga podeljujejo Gledališče Koper, SNG Nova Gorica in Slovensko stalno gledališče Trst, je izbrala žirija v sestavi Meta Hočevar, Teja Glažar in Igor Pison.
Kot je zapisala v utemeljitvi, je Miranda Caharija s svojim igralskim deležem v 160 uprizoritvah različnih žanrskih usmeritev močno zaznamovala delovanje Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, njegovi okolici pa tudi povsod tam, kjer je gledališče gostovalo, predvsem pa v njem vztrajala tudi v času njegovih kriz in nesoglasij njegovega vodstva ter verjela, da šteje le predanost poklicu, ki ga je opravljala s posebno ljubeznijo.
Stalna članica SSG že od osemnajstih let
Mirando Caharija so s tedanjem Slovenskim narodnim gledališčem v Trstu najprej povezala učna leta, pod njegovim okriljem je zaključila interno igralsko in baletno šolo. Že v času šolanja je nastopila v manjših vlogah, pri osemnajstih pa je postala njegova stalna članica.
Že v prvi sezoni si je ustvarila ime z naslovno vlogo, Goljevo Sneguljčico. Zaradi majhnosti tržaškega ansambla je bila primorana igrati vse, kar je bilo mogoče; v posameznih sezonah, v katerih so takrat odigrali po osem ali več premiernih uprizoritev, je nastopila vsaj v šestih od njih.
V drugem desetletju dela v gledališču se je dokazala tudi kot interpretinja karakternih vlog in prejela prva igralska priznanja: leta 1975 na Borštnikovem srečanju nagrado za mlado igralko, slabe tri leta pozneje prav tako na Borštnikovem srečanju nagrado občinstva in leta 1977 nagrado Sklada Staneta Severja.
Na filmu od 60. let
Osemdeseta leta minulega stoletja ji niso bila naklonjena in četudi med vlogami najdemo velike, je bila igralka sposobna občinstvu pokazati več, kot je bilo zanjo pravih vlog ali ponujenih priložnosti. Novo priložnost ji je v tistih letih ponudil film. Na filmu je sicer debitirala že leta 1965, sredi 80. let pa je posnela svoj najodmevnejši film, Eva, v režiji Francija Slaka, v katerem je odigrala naslovno vlogo.
V sezoni 1989/90 je odigrala eno svojih magistralnih vlog, Serafino Delle Rose v Williamsovi Tetovirani roži v režiji Maria Uršiča. Ob 40-letnici umetniškega dela pa je odigrala naslovno vlogo v drami Deja Husu, ki jo je ob njenem igralskem jubileju in v letu, ko je prejela Borštnikov prstan, prav zanjo napisal in tudi režiral Mario Uršič.
Z igralcem Livijem Bogatcem je tudi vrsto let nastopala v radijski oddaji Za smeh in dobro voljo na Radiu Trst A, z igralskim kolegom in režiserjem Uršičem pa v predstavah, ki so jih poleti igrali na odprtem v Križu pri Trstu.
O dobitniku nagrade tantadruj za najboljšo vlogo in za predstavo bo odločala žirija v sestavi Matej Bogataj, Marij Čuk in Vojko Belšak. Novost letošnje podelitve je, da bo žirija podala tudi splošno oceno o delovanju posameznih gledališč v sezoni 2016/17.
Nagrada tantadruj 2017 je delo kiparja Damjana Komela. Pred podelitvijo nagrad si bo občinstvo ogledalo monodramo Ismena nizozemske dramatičarke Lot Vekemans v izvedbi igralke Nikle Petruške Panizon in v Pisonovi režiji.
