Primož Pirnat - kot cigan, ki igra povsod

Igralec, ki je v slabih petnajstih letih zamenjal štiri gledališke hiše; SLG Celje, SNG Nova Gorica, PG Kranj, od leta 2010 pa je član ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega. Sam pravi, da so spremembe nujne, a da on ni tisti, ki jih ustvarja. Pridejo same od sebe.

Trdo delo, nenehno iskanje, nepopustljivost do samega sebe, nepriseganje na utečene vzorce so osnovna izhodišča, s katerimi se loteva vsakega gledališkega in filmskega projekta. Glede na številne nagrade (akademijska Prešernova, Borštnikova za mladega igralca, nagrada ZDUS, lani nagrada Staneta Severja, pred tedni nagrada Veljka Maričića na festivalu malih odrov na Reki ...) je pot očitno pravilna in zelo uspešna.

Takoj po končani AGRFT ste kot Ljubljančan zaokrožili po regionalnih gledališčih, potem pa ste se vendarle vrnili domov.

Na svobodi sem bil eno leto. Ena od tez, zakaj sem se zaposlil v gledališčih izven Ljubljane je bila, da grem iskat samega sebe. Da se najdem. A se še vedno nisem. Ker sem ves čas, tudi študijska leta živel pri starših v Ljubljani, enostavno nisem imel možnosti odrasti. Tako da mi je ta izkušnja vsekakor koristila.

Sicer pa so se prehodi iz enega v drugo gledališče dogajali bolj kot ne naključno, ne povsem po moji volji. V SLG Celje sem dobil angažma tako, da me je režiser Jernej Lorenci povabil k projektu Don Juan. Tedanji umetniški vodja Matija Logar se je strinjal, pogoj pa je bil, da se redno zaposlim.

Je redna služba prišla ob pravem času, ali bi bilo bolje dlje ostati na svobodi? Torej ne biti del sistema.

Institucije so bolj kot ne ujete v nekakšno dvojno igro, ki jo pač morajo igrati, kar je logično. To pa pomeni, da so vse tovrstne hiše do neke mere nesvobodne, saj morajo v svojem delovanju upoštevati določene zakonitosti tako glede repertoarja kot publike.

Vprašanje je tudi, kje si bolj svoboden, kot svobodnjak ali zaposlen v instituciji, kjer natančno veš, kje, kako in kakšne so meje ustvarjalne svobode.

Vprašanje igralske svobode je tudi, koliko si kot igralec sploh avtor. Vem, da imajo projekti, ki sem jih počel zunaj institucij, nekakšno gledališko nedolžnost, ki je včasih v institucijah zmanjka. Ključna za delo izven institucije je predvsem želja oditi v neke druge svetove, jih raziskati in poustvariti. To se mi zdi tudi zelo zdravo za igralca, saj ga prevetri. Svoboda te vedno znova preizprašuje, v instituciji pa lahko hitro padeš v rutino.

Ste z menjavo gledaliških hiš opazili kakšne določene posebnosti, vezane na sam ustroj delovanja, vodenja, na regijo, v kateri delujejo?

Ker po vseh gledališčih ustvarjajo isti režiserji, razlika ne obstaja. Tudi igralci niso nujno vezani na regijo, v kateri je gledališče. Je pa vzpostavljanje dialoga s publiko specifično tudi zaradi projektov, ki so močneje vezani na lokalni prostor.

Omenili ste Don Juana in Jerneja Lorencija. Z njim neprekinjeno sodelujete od začetka igralske poti, nazadnje letos v projektu Othello v MGL. Kaj je tisto, kar vam pri njem odgovarja?

Za srečanje z Jernejem sem izjemno hvaležen. Skozi leta sva ustvarila medsebojno zaupanje in spoštovanje. V njegovih rokah imam občutek, da sem zmožen vsega.

Kaj pa ko tega občutka nimate?

V bistvu si moram sam ustvariti prostor, v katerem lahko delam napake. Sem dovolj kameleonski tip, v sebi imam dovolj empatije in všeč so mi različni svetovi, v katere poskušam vstopiti. Nežno.

Vedno gre za neko obliko komunikacije. Tudi če greš preveč v svojo smer, izgubiš komunikacijo. Biti nežen, razumevajoč, odprt. Vedno delovati v interesu predstave. To se mi zdi ključno.

Precej igralcev se po določenem obdobju žanrsko profilira. Za vas to ne velja, blizu so vam tako komični kot tragični liki.

Morda se bolj bojim komedije, ampak predvsem zato, ker se mi zdi, da je še ne obvladam. Gre za zakonitosti, ki jih odkrivam počasi. Drugače pa ne vidim neke bistvene razlike med žanri oziroma tipi vlog, ki jih igram. Vse mi predstavlja izziv, vsakič vstopam v vlogo kot tabula rasa, raziskujem in presenečam samega sebe. To se mi zdi smisel našega igralskega poklica. Da odkrijem čim več različnih stvari, pa naj gre za komiko ali zahtevno tragično vlogo. Vse nosi neko pozitivno izkušnjo, nekaj nauči.

Imate občutek, da že veliko znate, veste?

Redko.

Bo čez trideset let enako?

Seveda. Izkušnje, ki jih dobim, me ne zadovoljijo. Tako ali tako ne obstaja en sam način, ena sama smer, po kateri bi se loteval določene vloge. Tudi če hočem iti v različne, moram vedno začeti iz ničle. Res je, da najdem dele, kjer se počutim domače, a se od tega poskušam umakniti in iskati nove stvari. Najlepše je takrat, ko odkriješ nekaj, kar nisi vedel, da sploh imaš v sebi.

V kateri točki študija se to običajno zgodi?

Popolnoma različno. Lahko proti koncu, lahko tudi že med ponovitvami. Gre za glas, gesto, ki odpre nov, intuitivni svet. Nikoli ne veš, kdaj se ti zgodi vloga.

Jaz se moram čim bolj polniti z informacijami o besedilu, tako dramaturškimi kot drugimi, ki se manj neposredno vežejo na besedilo, in poskušati biti čim bolj odprt do sveta in ga opazovati. Polniti velik balon znanja in biti odprt za intuicijo.

V kateri točki pa intuicija ni več dovolj in nastopi razum. Kdaj se je treba odločiti, da nekaj je, ostalo pa ni koristno.

Dogaja se sproti, gre pa za občutek, da veš, da si zadel nevralgično točko in ji samo še slediš. Če imaš več poti, je nujna pomoč režiserja. Se pa zgodi, da prideš do konca študija in še vedno nisi prepričan, ali je pot prava. Še vedno si negotov. A za eno se je vseeno treba odločiti, torej tvegati, to pa pomeni, da smo vsi zmotljivi.

Imam pa danes v primerjavi z začetki več poguma, da storim napako, da poskušam in da iščem. Več napak narediš, večja je možnost, da zadeneš.

Poleg gledališča ste precej aktivni tudi na televiziji in filmu. Kaj vam je bližje kot medij?

Vso kariero imam čudovit privilegij, da stvari k meni prihajajo same in da se mi ni bilo potrebno ustaviti in odločati. In kot se mi stvari dogajajo, tako jih tudi jemljem. S filmom oziroma televizijo je enako. Ko se mi ponudi priložnost, jo z veseljem sprejmem. Še vedno se mi zdi, da življenje jaha mene in ne jaz življenja. Nisem še v točki, da bi se želel odločiti, da bom počel zgolj nekaj, ostalega pa ne. Tega ne znam.

Mogoče nekoč, ko boste odrasli?

Točno! Torej nikoli. Film je ena od stvari, v katere se enostavno vržem. Jasno pa je, da sem v gledališču precej bolj doma. Zato je vsak filmski projekt nova šola. In sem noro vesel, da sem jih počel veliko. In se tudi nekaj naučil. Čeprav je, kot sem že rekel, to dvorezni meč. S filmskim svetom si še nisem povsem na jasnem. Ampak, tako kot sem rekel, stvari vzamem takšne, kot so. Kot pridejo.

Se princip dela pokriva?

Ne vem, nimam nekega izdelanega principa dela. Spreminja se od predstave do predstave, od filma do filma. Sem kot ciganski glasbenik. Igra povsod, na pogrebih, na porokah. Kamor pride, v vsaki situaciji se mora znajti. To se mi zdi kvaliteta igralca.

Nagrada je priznanje za delo, ki ga opravljate, za način, na katerega delo opravljate. Kaj vam pomeni?

Vsakega priznanja, tudi nagrade, sem izredno vesel. Ampak, če bi samo v tem iskal neko zadovoljstvo, od tega ne bi imel veliko. V bistvu sem sam sebi največji sodnik. Jaz zase dobro vem, da sem kdaj dobil nagrado tudi za katero od vlog, s katero nisem bil enako zadovoljen kot z vlogo, ki ni bila nagrajena. Čutim, kdaj sem nekaj opravil dobro. Praviloma pa se stvari med seboj pokrijejo oziroma povežejo. Vedno veš oziroma vem, kaj sem naredil. Izredno pomembno se mi zdi, da imam občutek, da sem v dveh mesecih študija dal vse od sebe, tudi če rezultat ni idealen, se mi zdi to ključno.

Imate torej trenutke, ko obračunavate sam s sabo.

Kdo pa jih nima!? Dejstvo je, da ni napredka brez dvoma.

To pomeni, da takoj, ko se podcenjujoče lotiš projekta, ima vse možnosti, da ne uspe?

Absolutno. V vsem, kar delam, poskušam biti živ. To je glavno. Jaz se zavedam, da je del mojega značaja tudi površnost, tudi lenoba. Če projekt od igralca ne zahteva ogromno, tega potem niti ne dam. Sem kameleon.

Kar je v bistvu dober nastavek za dobro komunikacijo z režiserji, idealen tip igralca?

Absolutno. Vedno pa, ko sem hotel uveljavljati svoje mnenje oziroma vztrajati pri nekaterih osebnih odločitvah glede vloge, so bile težave. Že v smislu samega procesa, ki je bil trd, poln nekih problemov, pa tudi v kontekstu samega končnega izdelka. Meje mojega razumevanja so bile drugače zastavljene kot meje drugih. In sem porušil skupno atmosfero, vzdušje.

Ključna kvaliteta vsake predstave je ravno kolektivni duh, ki veje iz nje.

Dobre predstave brez tega ni. V vseh gledališčih, kjer sem bil, sem imel s tem veliko srečo. Res dobro je samo takrat, če vsi stremimo k temu. In k temu v zadnjem obdobju stremi tudi Lorenci. Predvsem k ustvarjanju vzdušja, iz katerega lahko to nastane.