Tiskane izdaje
Ob koncu letošnjih Mladih levov ostaja nelagoden priokus k prepoznavni festivalski podobi uprizoritev in umetniških dogodkov z odločno zavzetostjo za družbene teme, ki tako ali drugače določajo oziroma sooblikujejo naše življenje.
Ena od možnosti takšne drže je v formatih, ki vzpostavljajo oder kot forum za obravnavo posameznih tem, a večina letos prikazanih del bolj kot prostor razmisleka in razprave zavzema mesto posredovanja zgodb.
Gre za uprizoritve, v katerih avtorji delijo svoje raziskave prek osebne pripovedi (pri čemer izrazito prevladuje govor), uprizoritveni kontekst pa določa večinoma enostavna ideja situacije. V tem lahko prepoznamo potrebo po poglobljeni raziskavi in javni osvetlitvi izbrane tematike, ki že pregovorno manjka v partikularni poplavi vsakodnevnih impulzov brez poskusa širše umestitve in pomenskega razumevanja, ter po vnosu osebnega, ki daje obravnavani temi ime in obraz ter se tako delno upira abstraktnosti, oddaljenosti.
Toda presenetljivo je, kako pogosto so pripovedi prikazanih uprizoritev oblikovane v svojo verzijo zgodbe kot sklenjene celote, neproblematizirane, nepolemične in nevprašljive, le posredovane. Zato se težko izognemo vprašanju, o čem priča takšna umetniška tendenca preproste naracije. Govori o zagati človeškega in družbenega ali o zagati umetniškega polja? Morda išče drugačne načine komunikacije in drugačne načine gradnje razumevanja, ki izhaja iz nevsiljivega nagovora ter deljenja neke lastne občutljivosti?
Uprizoritev kot osebna pripoved in nagovor se pokaže za uprizoritveno neinventivno predvsem v standardnih odrskih postavitvah. Pablo Fidalgo Lareo z uprizoritvijo Moral boš v vojno, ki se začne danes izpiše dolg tekst, ki s perspektive posameznika (dedkovega strica) pripoveduje o migraciji iz Francove Španije v Buenos Aires.
Tu najdemo prav neverjetno ujemanje z Zgodovino, zgodovino, zgodovino Deborah Pearson, ki preplete emigracijo svojega dedka v ZDA v času madžarske revolucije, le da Lareo vključuje manj realnih dogodkov in ga zanima predvsem individualna poetičnost, tako v izpovedi kot odrski postavitvi, v kateri igralec metaforično naseljuje oder z mrežo papirnatih ptic – origamijev, katere je izdeloval tudi »dokumentiran« osrednji lik in hkrati gledališki akter te pripovedi.
Predstavo Danes ugasnimo luči! po bolj ali manj jasnih navodilih izvedejo obiskovalci. Foto: Arhiv Mladih levov
Ladje in trgovanje
Termin Said to Contain je uporabljen ob zapisu o vsebini kontejnerjev, ki je pri ladijskih prevoznikih ne preverjajo, zaradi česar so lahko opisi vsebine tudi izkrivljeni (med drugim zaradi nižjih davkov na prevoz blaga) ali pa v sebi skrivajo človeške usode nedovoljenih potovanj.
Said to Contain temelji na obsežni družbeni raziskavi transportnih kontejnerjev, ki jih danes uporabljajo tako za bivališča najrevnejših slojev kot v arhitekturi luksuznih objektov, predvsem pa so s kompleksno logistiko podlaga in usmerjevalec današnjega kapitalističnega sistema. Del umetniške ekipe (Laura Kalauz, Maja Leo, Bojan Djordjev, Christopher Kriese, Lisa Schröter, Miriam Walther Kohn) je celo potoval s kontejnersko ladjo od Hamburga do Buenos Airesa, v uprizoritvi pa postavijo obiskovalce okoli kontejnerja in v njegovo zadušljivo notranjost ter jih v nekakšni performativni učni uri seznanijo z zbranimi podatki; z neposredno razlago, odigranimi inserti, videom, fotografijami in neposrednim nagovorom skušajo vzbuditi premislek in razpravo.
Video z otroškimi odgovori na vprašanja o potrebi po tako obsežnem globalnem trgovanju jasno predstavlja njegovo nelogičnost (oziroma logiko finančnih interesov), avtorji pa opozorijo tudi na historično dimenzijo, od ladijskih transportov sužnjev do stvari v svetu neenakosti, in med drugim postavijo vprašanje o prihodnosti blaga ali dela. To je obširna obdelava, a tudi nasičenje z analizo, in čeprav gledalci niso pasivni, njihova vloga tudi ni zares premišljena in položaj izvajalcev ni distanciran od raziskovalcev v procesu, ki jih kot nosilce novih vedenj klasificira predvsem za transport znanja.
Pripoved o ladjah ponudi tudi Čaj za pet: opijske ladje vizualne umetnice Neje Tomšič, a v tej domačno intimni postavitvi za pet obiskovalcev je avtoričina pripoved o trgovini z opijem in čajem v 18. in 19. stoletju, ki berljivo izriše tudi širšo sliko gospodarskega razvoja in političnih odnosov, organsko vpeta v čajni obred s petimi prelivi in petdelnim čajnim setom, avtorsko poslikanim s po eno opijsko ladjo, iz katere izhaja tudi posamezna zgodba.
Uprizoritev kot
Danes ugasnimo luči! sicer Weber-Krebs uvede z daljšo pripovedjo, s katero začrta dogodek oziroma njegov bistveni del. Z dvema zgodbama o ugašanju luči – realno o akciji ekološkega ozaveščanja in poetično, ki se nanaša na simbolno vlogo svetlobe, poda odgovornost za akcijo obiskovalcem, vsakemu s svojim stikalom, pripadajočim eni žarnici na odru. V tej odprtosti in nedoločenosti dogodka ob vsaki izvedbi drugačno vedenje obiskovalcev povzroči porajanje »pravih vprašanj«.
Kako obiskovalci reagirajo, kaj se zgodi med njimi? Resda tako težko presedimo nekaj minut v temi, morda celo v temi in tišini, niti ni več vprašanje, ko se komunikacija med obiskovalci razvije v nagovore, vzdihe in iskanje rešitev za popolno temo, saj je tu vedno nekdo, ki se temi odpove ali raje sodeluje v igri valovanja svetlobne instalacije med pesmijo s telefona, s katero je kdo drug presekal tišino.
Daniel Wetzel, član kolektiva Rimini Protokoll, s predstavo Evros Walk Water 1 & 2 ostaja pri očitno obvezni temi migracij, pri čemer ne preseže konkretnosti in korektnosti pripovedi, a najde dovolj posrečen in igriv format izpeljave, ki ustreza predstavitvi teme.
Wetzel je z osmimi najstniki, ki so čez reko Evros s čolnom prišli v Grčijo iz Iraka, Afganistana in Sirije, poustvaril triminutno skladbo Johna Cagea Water Walk, izvedeno na vsakodnevne domače objekte, njihovo ustvarjalno sodelovanje pa preoblikoval v odrsko postavitev s 24 postajališči za 24 obiskovalcev v stalnem premiku od enega do drugega.
Realne zgodbe – pripovedi fantov, ki ne morejo svobodno prehajati mej, poslušamo s slušalkami in so prepletene z navodili za izvajanje skladbe na loncih in drugimi predmeti iz nastanitvenega centra, z vodo v čolnu, vesli ali verigo kot objekti iz njihove izkušnje potovanja.
Poglavitna je fragmentarnost strukture, ki z drobci zgodb in glasov postopno gradi neko resničnost, banalno, polno nevednosti, čakanja, negotovosti o prihodnjem premiku, ter soudeleženost vseh prisotnih v njej, postavljanje obiskovalcev na mesto subjektov uprizoritve, kjer odigravajo vse, od navodil do napak pri njihovem izpolnjevanju v tej režirani konkretnosti metafore življenja kot odra.
