Provokacija je legitimno umetniško sredstvo

»Ne razumem, zakaj se zadnje čase o Mladinskem govori le kot o angažiranem političnem gledališču. Smo preprosto gledališče, ki prakticira in razvija tiste gledališke prakse, ki so v našem prostoru tudi zaradi degradacije neinstitucionalne scene zanemarjane. Delujemo tudi na področju kulturne vzgoje in delamo predstave, ki so kombinacija dramskega in gibalnega gledališča,« pravi, ko ga po nekaj vprašanjih o aktualnih družbeno angažiranih predstavah vprašam o plezanju, strasti, ki jo od predstave Pavla nad prepadom goji kar nekaj članov gledališča. Poleg vodenja Mladinskega gledališča in igranja bas kitare pri Kataleni torej Tibor najde čas tudi za plezanje. Ker je treba najprej nehati govoriti, da nimaš časa, pravi.

Ste direktor gledališča, s Kataleno veliko vadite in nastopate, imate sploh kaj prostega časa?

Sebe dojemam kot producenta in producenti morajo znati organizirati čas. Če ga ne bom znal organizirati sebi, kako ga bom potem drugim. Na pomanjkanje časa se največkrat sklicujejo ljudje, ki ga imajo dovolj, in ki vedno zamujajo, zato sem se sam zavestno odločil, da ta izgovor izbrišem iz svojega besednjaka. To ne pomeni, da s časom nimam težav, a če nehaš govoriti, da nimaš časa, ga boš morda imel več. Imam pa ta privilegij, da si lahko svoj sicer deset ali 12 ur dolg delavnik sam razporejam.

Direktor ste postali po odhodu Uršule Cetinski, prej ste bili njen pomočnik, bi lahko rekli, da je bila vaša mentorica?

Da. Uršula Cetinski je eden najbolj sposobnih in razgledanih kulturnih menedžerjev pri nas, skupaj sva delala že v Cankarjevem domu. Bilo bi pretenciozno, če bi rekel, da se od nje nisem ogromno naučil. Je pa učenje vedno dvosmeren proces, učiš še tudi, kako stvari početi drugače od pričakovanega.

Ste na polovici mandata, kako bi se ocenili?

Javni zavodi morajo imeti zapisane petletne strategije, jaz sem v svojo strategijo napisal 40 ciljev, zdaj pa ob njih delam kljukice. Do zdaj smo realizirali 70 odstotkov potrebnih ciljev, kar ni slabo. Eden glavnih ciljev je bil, da se Mladinsko gledališče vrne k svoji tradiciji, da spet postane gledališče, ki malce več tvega in se ukvarja s transdisciplinarnimi uprizoritvenimi praksami. Tveganje pa ima lahko različne obraze. V pretekli sezoni je denimo več kot polovica produkcije temeljila na delu mladih režiserjev, dve od treh predstav mladih režiserjev sta se uvrstili v tekmovalni program Borštnikovega srečanja, kar je lep uspeh.

Zdi se, da je Mladinsko pod vašim vodstvom zavilo v bolj družbeno-politično smer. Toda ali naj teme, kot so prodaja orožja, narodna sprava in begunska kriza, res prednjačijo tudi v gledališču, ali jih nimamo dovolj že sicer v medijih?

Če bomo pristali na dikcijo, da imamo ljudje tega dovolj, bomo izgubili še eno mesto, kjer prihaja do zgoščenega dialoga s skupnostjo. Ni isto prepustiti se poluciji informacij s strani medijev ali pa dve uri skoncentirano gledati predstavo. Zasičenje je mehanizem kapitalistične ideologije, s katerim nevtralizira vse procese, ki bi jo utegnili zrušiti. Poleg tega je potrebno vedno pogledati tudi onkraj meja Slovenije. Ne glede na to, koliko mislimo, da je zavožena, je Slovenija pravzaprav zelo urejena država, svoboda umetniškega ustvarjanja je za razliko od mnogih bližnjih držav neizmerna. Določena predstava nima v Sloveniji nobenega učinka, le petsto kilometrov stran pa ima velike.

Takšne učinke imajo brez dvoma predstave režiserja Oliverja Frljića, v katerih na primer Kristus stopi s križa in posili muslimanko, to je razburilo mnoge v Bosni, ali pa igralci simulirajo oralni seks s papežem, kar je razburilo na Poljskem. Ali ni to, da greš v določeno državo, vzameš tisto, kar jim je sveto, to oskruniš in počakaš na njihovo burno reakcijo, provokacija zaradi provokacije?

Provokacija je bila vedno legitimno umetniško sredstvo. Pri njej je najbolj zanimivo to, kako krivica, na katero opozarja, postane v svetu medijev popolnoma nepomembna, ostane le še senzacija, trend. Oliver dregne v nevralgične točke v družbi, da bi jih razprl in osvetlil. Pravno-formalno mu še nihče ni dokazal, da omalovažuje nacionalne ali religiozne simbole. Po drugi stani pa se ljudje na njegove predstave, ki govorijo o nasilju, odzivajo z nasiljem. Kam naj torej nagnemo tehtnico? Na stran umetnika, ki vrže neobglodano kost, ali na stran tistih, ki se odzovejo z nasiljem? Je prav, da se odzovejo z nasiljem, ki ga povrh vsega oblast še legitimira?

Je prav, da jih on provocira?

Namen provokacije je (pre)usmerjanje pozornosti. In če se pozornost preusmerja na nesmiselne zlorabe oblasti in uprizarja načine, na katere populizem gradi stereotipe, potem lahko rečemo, da ima provokacija svoj smisel.

Pri Kataleni so bolj v ospredju Vesna Zornik, Boštjan Gombač in Boštjan Narat, vi, Polona Janežič in naš sodelavec Robert Rebolj pa ste bolj v ozadju. Vam to ustreza?

Ritem sekcija je vedno v drugem planu (nasmeh). Vsaka dobra skupina je sestavljena iz močnih izvajalskih person in tistih, ki jih bolj zanima avtorsko delo. To mi ustreza, raje doma ustvarjam glasbo, kot jo igram na odru, čeprav tudi nastopam zelo rad.

Z zadnjim projektom Enci benci ste nagovorili otroke, bojda so se posebej razživeli, ko ob njih na predstavi ni bilo staršev?

Res je, ko so bili zraven straši, so bili bolj zadržani, zato smo pozvali starše, naj otrok ne mirijo. K temu projektu smo pristopili z največjo mero odgovornosti doslej, saj smo se zavedali, da bo za marsikaterega otroka to prva izkušnja z rock koncertom in verjetno prva kupljena plošča.

Kaj pripravljate zdaj?

Zdaj gremo v bolj temačne vode, ukvarjamo se z ljudskimi vojnimi pesmimi. Slovenci do druge svetovne vojne nismo imeli zmagoslavnih vojnih pesmi, pa tudi mnoge tiste v drugi svetovni vojni so bile uvožene od drugod. V naših pesmih je pogosto v ospredju intimno občutenje posameznika, ko se poslavlja od ljubljenih in gre verjetno umret. Najbolj primaren odziv posameznika na vojno je strah ob soočenju z njenimi nesmisli.

Moram priznati, da sem do nedavnega mislila, da je Syed vaš nadimek in ne drugi priimek, ki ste ga vzeli od žene. Zakaj ste se tako odločili?

Ni šlo za vprašanje trenda, temveč je bil razlog to, da je bila dotlej moja žena še zadnja Slovenka s tem priimkom. Zdelo se nama je neumno, da bi se izgubil. Gre pa tudi za gesto, jaz vzamem tvoj priimek in ti mojega, kot jaz vzamem tebe in ti mene.