Psi lajajo, karavana gre dalje

V splošnem velja, da so izreki veljavni skozi stoletja in imajo sposobnost, da izražajo stanje v družbi. Tudi v slovenskem prostoru opažamo pojav, ki ga v zgornjem naslovu naveden izrek dobro ponazarja. »Lajanje psov« lahko ob opazovanju polpreteklega dogajanja v Sloveniji razumemo kot potrebo, da ne rečemo zahtevo po transparentnosti. Transparentnost je treba razumeti različno. Eden izmed možnih ključev za razumevanje tega pojma je, da je transparentnost povezana z zakonitostjo, preglednostjo in predvsem z javnim sektorjem, ko gre za finančna in vsebinska vprašanja. To je dobro izraženo v treh ključnih besedah računskega sodišča – smotrna, namenska in učinkovita raba javnega denarja. Druga raba pojma transparentnost pa je povezana s sodobno tehnologijo in skoraj »večnim« arhivom o posamezniku. To zadnje je ob povečanju uporabe socialnih omrežij in številnih afer, povezanih z objavami na njih, zelo aktualno in kaže primarno potrebo družbe po tem, da dejanja posameznikov postanejo in ostanejo »javna«, pregledna, transparentna. Če je prva raba pojma usmerjena na institucije in na njihove odgovorne, je druga raba veliko bolj »osebna«, torej primarno usmerjena na posameznika in posledično, če je smiselno, na institucijo.

Karavana, na katero lajajo psi, postaja svoje nasprotje

Čeprav toliko poudarjamo transparentnost, različne »afere« kot, na primer, afera Logožar (pisalo se je leto 2008) pa afera Ultra (iz leta 2009) nimajo resnejših posledic, ob njihovem ponovnem vzniku pa so to že zastarana dejanja. Pri tem ne gre le za pričakovanja do ustreznih organov, ki so poklicani, da ta dejanja presojajo in o njih odločajo, ampak predvsem za dejanja skupnosti, ki jim ti akterji pripadajo. Pričakovali bi odziv akademske skupnosti. Da nekaj, kar se imenuje skupnost, celo obstaja, da je skupnost močnejša, kot so bili v preteklosti cehi in zdaj zbornice. Čemu tako pričakovanje? Predvsem zato, ker jo vežejo norme delovanja, ki temeljijo na sodelovanju in povezanosti ter prepričanje o tem, da je karavana tista, ki strne vrste in znotraj sebe uredi odnose. Pa vendar ni tako. Transparentnost kot temelj delovanja skupnosti se je izrodila in ni osnova niti za delovanje v njeno korist niti v dobro vseh vključenih posameznikov. Nasprotno, zdi se, kot da odločevalcem znotraj različnih skupnosti motni/kalni ribniki še kako ustrezajo. V imenu »avtonomije« se ne odzovejo, v imenu višjih interesov ne ukrepajo, v imenu ljubega miru pustijo stvari v predalih ali spravijo pod mizo. Transparentnost je tako zgolj orodje v informacijski družbi, ki služi izpostavljanju posameznikov javnosti, ne pa temelj odločevalcev, da svojo dolžnost opravijo skladno s svojimi pristojnostmi.

Karavana, na katero lajajo psi, tako postaja nasprotje tega, kar naj bi bil njen primarni smoter. Namesto da bi z namenom ohranitve skupnosti, njenih norm in vrednot (na primer akademskih) »karavana« strnila vrste, taista obmolkne, medtem ko posamezniki, sicer njeni člani bolj kot ne brezupno opozarjajo na posamezna dogajanja. Razpad tega, kar se imenuje skupnost, je opazen na različnih področjih javnega sektorja, kjer se z javnimi sredstvi ravna kot z zasebnimi, kjer se upravlja javne institucije, kot da so zasebne, in kjer posamezniki pozabljajo, da delujejo v imenu in za javno dobro, čeprav le-to ni enoznačno opredeljeno. Dialog kot proces dogovarjanja, vključevanja in predvsem razpravljanja omogoča bistveno boljše temelje delovanja skupnosti, kot so prakse avtokratskega odločanja v imenu nekoga ali nečesa. Še posebno če je ta nekdo fantom, ki naj bi deloval v ozadju s polja kvazipolitičnega, ali pa malik, ki ga dojemamo kot idol ali najvišji vzor.

Ko ljudje nehajo razmišljati kot del skupnosti

Nedavni dogodki na slovenskih univerzah postavljajo veliko vprašanj. Eno izmed njih je, zakaj akademska skupnost obmolkne in podeljuje ali ohrani mandat nekomu, ki deluje vsaj moralno etično sporno. Verjetno se eden izmed razlogov skriva v trdoživem problemu prekernih zaposlitev in skrbi, tudi strahu za ohranitev službe. Takrat ljudje prenehajo razmišljati kot del skupnosti in skrbijo predvsem za osebni in kratkoročni interes. Torej to, kar manjka univerzi/univerzam, zdravstvu in državi (primer Luke Koper) je dolgoročna strategija razvoja. Ta kratkoročnost preprosto spodbuja zaposlene, da delujejo le v duhu osebnih interesov, ki so spremenljivi, medtem ko dolgoročno razmišljanje potegne za seboj skupnost – akademsko, lokalno, stanovsko, ki razume, hoče in zna urejati svoje področje skladno s skupnimi trajajočimi cilji.

To, da ni končnega dejanja po odkritju prodaje diplomskega dela, da študija OECD skoraj zapre razvoj lokalnega okolja, da upravni odbori javnih zavodov ne prevzemajo nobene odgovornosti za svoje odločitve, da prevlada »bom že« filozofija in to, da posamezniki brez učinka opozarjajo na sporna in kazniva dejanja, je za skupnost, ki hoče dolgoročno obstati, nesprejemljivo. Karavana preprosto ne more dalje, saj potrebuje notranjo konsolidacijo in prečiščenje v svojih vrstah, kar je vse prej kot preprosto in brez bolečin. Vprašanje je le, katera bolečina je večja, tista, ki jo lahko občutimo danes, ali tista na dolgi rok.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč in pogledov institucij, v katerih avtor deluje, ali uredništva Dela.