Tiskane izdaje
Nocoj bo v SNG Opera in balet Maribor premiera tretje slovenske uprizoritve Deklice z zahoda, ene najredkeje uprizarjanih Puccinijevih oper. »La fanciulla del West je – tako menim – najboljša opera, ki sem jih doslej napisal,« je ob premieri zapisal Giacomo Puccini. Tedanji kritiki se s skladateljevo trditvijo niso strinjali, da so imeli prav, kaže tudi sorazmerno malo uprizoritev, saj se je opera o »divjem zahodu« zelo razlikovala od drugih njegovih del.
Verjetno je Puccinijevemu začetnemu navdušenju botrovala predvsem velik uspeh krstne uprizoritve leta 1910 v Metropolitanski operi v New Yorku. Kot poudarja dr. Manica Špendal je projekt pripravila vrhunska ekipa na čelu z Arturom Toscaninijem, ki je delo poimenoval »velika simfonična pesnitev«, Emmy Destinn je nastopila v vlogi Minnie, Enrico Caruso kot Dick Johnson in Pasquale Amato kot šerif Jack Rance, premiero v prisotnosti skladatelja pa štejejo med najbolj spektakularne dogodke v zgodovini te svetovno znane operne ustanove.
Manj uspeha je imela opera drugod, denimo ob angleški premieri v londonski operi Covent Garden, italijanski v rimskem Teatru Costanzi ter francoski v pariški Operi, ena redkih izjem je bila prva dunajska izvedba 1913 v Dvornem gledališču, saj je zaradi nastopa sopranistke Marie Jeritze postala pravi hit.
Tudi Slovenci smo jo videli že sorazmerno hitro, v Ljubljani so Deklico z zahoda uprizorili v sezoni 1927/1928 pod taktirko Mirka Poliča, ki je opero tudi režiral, medtem ko so v mariborski operi projekt v režiji Emila Freliha pripravili šele leta 1971, ko je opera na evropskih in svetovnih odrih doživela svojo poustvarjalno »renesanso«.
Puccini je v tem delu posegel po povsem novem geografskem in sociološkem okolju, saj opere o ameriškem divjem zahodu in zlati mrzlici dotlej ni komponiral še noben vidnejši operni skladatelj, tudi zaključek je drugačen, saj se opera se tako ne konča s smrtjo osrednjega lika, ampak s srečno združitvijo zaljubljencev.
Prostor in čas opere sta postavljena v veristični okvir, saj upodablja življenje kalifornijskih rudarjev s pogorja Cloudy Mountains za časa zlate mrzlice in sledi vsebini drame Deklica z zlatega zahoda ameriškega dramatika Davida Belasca, kar je tedaj vsaj v Italiji veljal za nov operni trend, vendar gre pravzaprav za nadaljevanje tipično romantičnih tematik, zlasti iskanja edine prave ljubezni, ki se razvname med rudarjem Dickom Johnsonom in lastnico točilnice Minnie.
V primerjavi z njegovimi drugimi opernimi deli Deklica z zahoda z melodičnega vidika tako ne kaže tipičnih značilnosti italijanske opere, ampak reflektira novosti kompozicijskih estetik sodobnikov, predvsem Debussyja, Stravinskega in Richarda Straussa in se s tem odmika od klasične kantabilnosti italijanskih oper. Puccini je prepovedal, da bi jo prištevali med »eksotične« opere, drugače kot pri Madame Butterfly, kjer je japonsko okolje odločilno povezano z vsebinskim dogajanjem, se lahko Deklica z zahoda dogaja kjerkoli.
Ameriški kolorit, ki je mestoma, čeprav redko zaznaven, denimo ritmi, sorodni ragtimu, ali pa lajtmotiv Dicka Johnsona, zgrajen na hitrem ritmu tanga, nima posebne zveze s krajem dogajanja. Veliko manj je tudi izvirnih melodij, kot denimo v operi Madama Butterfly, čeprav je Puccini prav tako preučeval značilnosti ameriške ljudske glasbe, vendar celo pogosto uporabo celotonske lestvice lahko prej pripišemo vplivu Debussyja kot pa kakšni indijanski ali drugi ljudski glasbi.
Dirigent tretje slovenske uprizoritve Deklice z zahoda bo Francesco Rosa, opero režira Pier Francesco Maestrini, v vlogi Minnie bo nastopila mlada slovenska sopranistka Rebeka Lokar, šerif Jack Rance bo Jure Počkaj, ki velja za enega izmed najperspektivnejših slovenskih opernih baritonistov, Dick Johnson pa italijanski tenorist Renzo Zulian.
