Tiskane izdaje
Spektakel, v katerem je določeno vse, od korakov do barve ličila nastopajočih. Zgodba, v kateri se izjemni posameznik postavi po robu nebeškim vladarjem. Folklorni lik, ki so ga opisali kot zmes Robina Hooda, Zorra, Supermana in Charlieja Chaplina. Tu je, v Ljubljani, Sun Wukong, Opičji kralj.
Ob koncu leta in nekaj več kot mesec dni pred začetkom leta, ki bo po kitajskem horoskopu v znamenju dovtipne, inteligentne, radovedne in nagajive (rdeče) opice, prihaja v Ljubljano Kitajsko narodno gledališče za pekinško opero, ki ga je leta 1955 v Pekingu na pobudo znamenitega igralca pekinške opere Meija Lanfanga ustanovilo Ministrstvo za kulturo Ljudske republike Kitajske.
Naloga? Izvajati tradicionalno kitajsko gledališko zvrst, ki izvira iz 8. stoletja, stroga pravila zanjo pa so določili v 18. stoletju. To je pekinška opera, tradicionalna oblika kitajske opere, ki poleg izjemno natančno določene igralske tehnike, ličenja in kostumov vključuje tudi elemente borilnih veščin in akrobatike.
Uprizoritev, ki jo bomo videli v Cankarjevem domu in katere premiera je bila natanko pred šestdesetimi leti, 1. januarja 1956, ima naslov Opičji kralj zmoti mir v Nebeški palači, snov pa jemlje iz 3., 4. in 5. poglavja enega od štirih temeljnih klasičnih kitajskih romanov Potovanje na zahod. V slovenščino ga je iz angleščine prevedel Branko Gradišnik, knjigo je izdala Pomurska založba leta 1988, spremno besedo Opičniku na pot in sinološki pregled je podpisal Mitja Saje.
Roman pripoveduje o popotovanju kitajskega meniha Hiuan Tsanga, imenovanega Tripitaka, ki se je v času dinastije Tang v 8. stoletju peš odpravil na desetletno potovanje v Indijo iskat izvirne svete budistične spise. Tripitaka je resnična osebnost, okoli katere se je skozi stoletja izoblikovala dolga vrsta legend, ki so že od 13. stoletja naprej postale hvaležna snov za gledališke uprizoritve.
Pisatelj humorističnih del Wou Tch’eng-en, ki je živel med letoma 1505 in 1580, torej v času dinastije Ming, je cikel legend povezal v pravljični roman izjemne dolžine, ki kroži med bralci predvsem v okrajšanih različicah. Zanj je značilna nenavadna mešanica lepote in absurda, globokih misli in neumnosti, v katerih se poezija prepleta s folkloro, alegorijo, religijo, zgodovino ali satiro proti birokraciji.
V romanu poleg Tripitake mrgoli množica fantazijskih likov, od nebeških konjev do zmajev in velikanov. Vendar pa je Opičji kralj, Sun Wukong, tisti lik, čigar absurdno smešne dogodivščine, ki ponujajo dober vpogled v kitajsko mitologijo, so najhvaležnejša snov gledaliških uprizoritev tradicionalne zvrsti pekinške opere. Opičji kralj je šaljivi nagajivec, ki jo rad zagode višjim predstavnikom nebeške hierarhije in Tripitako na dolgi poti nemalokrat reši iz hudih težav.
To zanj ni nikakršna težava, saj je neznansko hiter, legende pravijo, da je lahko jahal na oblaku in da je bil njegov skok dolg več kot sto tisoč lijev oziroma 54.000 kilometrov, in tudi neznansko močan. Poleg tega se je znal spremeniti v živali in predmete, v 72 različnih, od ribe in muhe prek drevesa do hiše, težave je imel le s povzemanjem človeške podobe, saj ni znal povsem spremeniti svojega repa. Je pa znal s svojimi uroki ukazovati vetru, narediti okrog sebe nevidni ščit pred demoni in okameneti kogar koli – človeka, demona ali božanstvo.
Sun Wukong, Opičji kralj, je mojster borilnih veščin. Na Planini cvetja in sadja zbere okrog sebe veliko število opic, da bi se s pomočjo čudežnega orožja, zlate palice, ki jo je uplenil v Zmajevi palači, uprl nebeškim vladarjem. Zmajev kralj Aoguang zaradi te kraje na nebeškem sodišču od Nefritnega cesarja zahteva kazen za Opičjega kralja.
Li Changgeng, zvezdno božanstvo, predlaga, da naj se z Opičjim kraljem raje pobota, saj so njegove sposobnosti neizmerne, zato se z njim ni dobro prepirati. Cesar se strinja in ga pošlje na Planino cvetja in sadja, da bi Opičjega kralja prepričal, naj se jim pridruži v nebesih. Tako bi ga, so mislili, lahko nadzorovali. Ponudi mu naslov nebeškega konjarja, sicer najnižji naziv na nebeškem dvoru. Opičji kralj prevzame skrb za nebeško konjušnico, a ko ugotovi, da ima najnižji položaj, pobesni.
Cesar priredi breskovo gostijo, da bi ga ujel v past. Opičji kralj vdre v prostore Nebeške kraljice in sam poje vse breskve, ki so se medile devet tisoč let in dajo tistemu, ki jih poje, toliko let življenja. V palači Doushuai popije še eliksir nesmrtnosti in se spotakne pri Nebeških vratih. Cesar zaradi te novice pobesni in pošlje nad Opičjega kralja svojo vojsko pod vodstvom maršala Li Jinga. Seveda Opičji kralj s svojimi opicami premaga sovražnika in se zmagoslavno vrne na Planino cvetja in sadja.
V dvestoletni tradiciji pekinške opere so se izoblikovala stroga pravila, ki zadevajo vloge nastopajočih, izbiro kostumov, način ličenja, premikanja po odru in vse drugo, zato velja trditev, da vsaka predstava gledalcu predstavi tako rekoč enicklopedični amalgam kitajske kulture. Za vsako od vlog – moško, žensko, pobarvani obraz in klovna – so določena natančna pravila, kakšen značaj prikazujejo, kako morajo biti igralci kostumirani in naličeni, kako se gibljejo ... Vloge imajo podkategorije; pri moških na primer odločni, resni odrasli, mladi moški, bojevnik, pri ženskih vlogah rafinirana odrasla, običajno v modrih oblačilih, živahna mladenka, bojevnica, starka.
Tudi pri kostumih ni nič preprosto: poznajo dvajset glavnih vrst, od ceremonialne oprave do vojaške uniforme (pravila določajo najmanjše podrobnosti, zmaj na cesarjevih oblačilih ima odprta usta, na oblačilih ministrov in generalov zaprta), velika pozornost je namenjena tudi izbiri barv, pri čemer velja pravilo, da je pet primarnih – rdeča, zelena, rumena, bela in črna – namenjenih glavnim likom in plemstvu, pet sekundarnih stranskim. Posebna in zapletena veščina oziroma umetnost je tudi ličenje: vsak igralec se naliči sam, za to porabi tudi do dve uri (včasih se igralci ličijo tudi med predstavo), upoštevati pa mora niz pravil.
