Režiser Jaka Ivanc: proti današnji doktrini strahu

Jaka Ivanc je že šesto leto hišni režiser Gledališča Koper. Pravi,­ da je napočil čas, ko bi rad vsaj v gledališču v nasprotju s prevladujočimi političnimi in medijskimi »tragedijami« predstavil povsem drugačno vzdušje.

Pokazati si želi, da ima življenje tudi pozitivno energijo, in zato zavzema kritično distanco do v javnosti prisotne indoktrinacije strahu. Takšna je drevišnja premiera Parole, parole v koprskem ­gledališču.

Zakaj ste se odločili za štirideset let star tekst italijanskega avtorja Alda Nicolaja?

Direktorica Katja Pegan je ponudila nekaj tekstov, potem smo se odločili za tega, v izvirniku Ni bila peta, bila je deveta, iz različnih razlogov. Besedilo ima mediteranski naboj, ki mu naše gledališče sledi že nekaj sezon. Slovensko občinstvo je že vajeno, da Gledališče Koper na sezono predstavi po eno kakovostno komedijo. To sta v določenem sredozemskem melosu zakoličila že Vito Taufer in Iztok Mlakar. Sem njun veliki oboževalec. Zdelo se nam je, da bi iz tega teksta lahko nastalo nekaj ­podobnega.

Zgodba pripoveduje o ...?

To je klasični ljubezenski trikotnik, v katerem skuša manipulativna­ žena nagovoriti ljubimca, da bi skupaj ubila njenega moža. Konca ne smem izdati, ker bi s tem vzel glavni čar kriminalke. Je preprost tekst, v katerem se gledalec hitro najde, in to v različnih prizorih in situacijah. Zelo je ­komunikativen.

Odločili ste se za temeljito ­priredbo podlage.

Odločil sem se, da bomo tekstu dodali songe, ker ga je pisal italijanski avtor, in igro predstavili v formi kabareta.

Zakaj kabaret?

Veristično se tega besedila ne da uprizoriti, saj se prizorišča – bolnica,­ zapor, psihiatrija – hitro menjajo. To bi lahko izpadlo prazno. V kabaretu se zgodba lahko odvija hitreje in percepcija gledalcev je drugačna. V izvirniku sta Bruno in Mario Beethovnova oboževalca, v naši priredbi pa obožujeta klasične italijanske popevke. Z dramaturgom Andrejem Jakličem in avtorjem glasbe Davorjem Hercegom smo zato izbrali songe – italijanske popevke iz petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih let. Skupaj smo jih poslušali, izbirali in vpletli v zgodbo.

So ti songi sestavni del zgodbe?

Na neki način da. Ni klasičen muzikal, vendar se songi prepletajo z zgodbo. Izbrali smo jih prek youtuba in kmalu ugotovili, da so pesmi popolne. Davor Herceg je komentiral, da bi vsak slovenski avtor zabavne glasbe moral te pesmi temeljito naštudirati, ker so vrhunsko izdelane.

Je imel prevajalec Igor Saksida veliko dela, ko je songom dajal novo vsebino?

Temeljno sporočilo je iz izvirnikov, vendar je bilo treba nekatere dele prilagoditi našemu razumevanju.

To seveda ni klasičen kabaret.

Klasičen bi bil, če bi gledalci sedeli za mizo s pijačo in klepetali. Gre bolj za komunikacijo predstave z občinstvom, da jih nevsiljivo vabiš v predstavo.

Po žanru je to lahkotnejša igra, ki ne zahteva velike koncentracije ali znanja.

To je zelo komunikativna komedija za povprečnega, ne mislim slabšalno, gledalca. Ampak tudi takega, ki ni najbolj vesten spremljevalec odrske umetnosti. Uživajo lahko tudi v plesu in gledališkem gibu, v poslušanju dobre glasbe in petja.

So imeli igralci pri petju in plesu kaj težav z interpretacijami?

Igralec nima takšne pevske kondicije kot pevec, ki od tega živi. Levji delež nosita Lara Jankovič in Rok Matek, ki sta dobra in naravno talentirana pevca. Ker sem vedel, kakšen 'material' imamo, sem se odločil za kabaret.

Pri postavitvi predstave se režiser­ ne more izogniti okolju, v katerem živimo. Okolje pa ni tako ­optimistično.

Gledališče ima dve funkciji. Ena je, da je politično aktualno. To ne more biti pri vsaki igri za vsako ceno. Ljudje lahko gredo v gledališče tudi zato, da bi pozabili na probleme, kredite, položnice in vse ostalo. Zato sem hotel v prvi vrsti narediti odprto predstavo z energijo in toplino, ki jo nosijo igralci. Če se imajo igralci na odru dobro, se lahko imamo tudi ostali. Dosti imam tega, da nas kar naprej strašijo. To je totalna indoktrinacija, doktrina strahu. Tega ne prenašam več in potem raje ne gledam televizije in ne berem časopisov. Mislim, da je treba na stvari začeti gledati malce drugače. Zato sem se odločil za nekaj povsem drugega in tako tudi zastavil Parole, parole. Naslov ima dvojni pomen, v italijanščini so parole – besede.

V kakšnem položaju je danes po vašem slovensko gledališče?

Težko rečem, ker sem med redkimi redno zaposlenimi režiserji. Toda manjšanje sredstev za zunanje sodelavce je tudi za nas, ki smo redno zaposleni, povsem nesprejemljivo, saj bodo na koncu ostale hiše z zaposlenimi, ki ne bodo mogli delati predstav brez zunanjih sodelavcev: kostumografov, komponistov, scenografov in drugih. Če bodo začeli jemati denar teatrom, bomo sedeli na praznem odru v zasebnih kostumih in ne bo mogoče postavljati iger.

Kako je v takih razmerah razpoloženo­ občinstvo?

Še bolj je zahtevno. Zahtevajo pestre, drugačne predstave, od tragedij do komedij, od komerciale do visoke umetnosti. Odgovornost gledališča je, da ve, zakaj dela predstavo, in da spoštuje občinstvo. Slovensko gledališče je visoko v svetovnem vrhu, kar je mogoče razbrati po nagradah. Upam, da ljudje zaradi prej omenjenega ustrahovanja ne bodo nehali zahajati v gledališče ...

Obratno, pričakovali bi, da bodo še bolj hodili v gledališče – po uteho ...

Absolutno, saj ravno na to mislim s predstavo, kakršna je drevišnja.