Frljić, režiser, ki spravi na noge pol države

Fenomen Oliverja Frljića: »Nisem optimist, bojim se, da bo še huje,« pravi intendant reškega narodnega gledališča.

Objavljeno
29. marec 2016 13.49
Dejan Vodovnik
Dejan Vodovnik

Pred skoraj petimi leti je predstava Sovražim resnico!, ki jo je postavil na oder Oliver Frljić, prejela najvišjo nagrado hrvaškega gledališča; nominirana je bila v sedmih kategorijah. Številni so jo označili za osrednjo gledališko predstavo leta 2011.

Danes je Oliver Frljić intendant reškega narodnega gledališča. Kulturnik, ki se vsak dan spoprijema s poleni, ki mu jih mečejo pod noge drugače misleči, in opozarja na fašizacijo Hrvaške.

Ko je bil sredi leta 2014 imenovan za intendanta reškega narodnega gledališča, enega od petih hrvaških nacionalnih gledališč, mu je z dramaturgom Marinom Blaževićem uspelo v hipu spraviti na noge pol države.

Še pred premiero predstave­ Hrvaško gledališče (avgusta 2014 v reškem gledališču), zadnjega dela njegove trilogije o fašizmu, v kateri obračunava s posamezniki iz tamkajšnjega kulturnega življenja, je namreč reško gledališče na dan hrvaške neodvisnosti razglasil za LGTB gledališče ter nanj izobesil mavrično zastavo. Od takrat je Frljić nemalokrat v središču (ne le kulturnega) dogajanja. Še najbolj je tarča »varuhov svetega imena Hrvaška«.

Leto pozneje (avgusta 2015) je nastala predstava Druga vojna, v kateri pet žensk različnih narodnosti pripoveduje, kaj vse so doživele med vojno na Hrvaškem. Povsem drugače, kot je vajeno hrvaško občinstvo, ki, kot pravi Frljić, raje slavi vojno kot mir in vzgaja generacije mladih v vojni psihozi, sovraštvu in poveličevanju narodnih junakov.

»Dogaja se fašizacija Hrvaške, pa ne od včeraj. Poglejte, kaj se je zgodilo na nedavni nogometni tekmi med Hrvaško in Izraelom; ponovno ustaški vzkliki: Za dom. Spremni [pripravljeni]. Odgovora na vprašanje, kdo je narisal svastiko, simbol nacistične Nemčije, na nogometnem igrišču v Splitu pred nogometno tekmo z Italijo, še ni …,« je za Delo povedal Frljić.

Dodal je, da se vse to dogaja z vednostjo političnega vrha, tudi predsednice države Kolinde Grabar Kitarović in Tomislava Karamarka, vodje HDZ, podpredsednika vlade in prvega moža Domoljubne koalicije. »Na drugi strani,« pravi Frljić, »še do nedavnega vladajoča socialdemokracija ni naredila nič, da bi izboljšala to stanje duha in ga poskusila ­spremeniti«.

Politični apetiti po gledališču

Ko je lani, tik pred parlamentarnimi volitvami in ob predstavitvi »svoje« koalicije in programa na Reki, poglavar domoljubne koalicije Tomislav Karamarko dejal, da je Reka venomer bila mesto, ki se je znalo upreti osvajalcem, je pripomnil: »Tudi četništvu, ki je bilo skrito za rdečo zvezdo in Titom.« Obregnil se je tudi ob gledališče Ivana pl. Zajca.

»Po očetu najdomoljubnejše hrvaške pesmi se imenuje tudi tukajšnje narodno gledališče, ki na žalost ni več niti hrvaško niti narodno, gledališče, ki je postalo prostor kulturne okupacije, v katerem se smešita hrvaška kultura in narod.« Kot pravi Frljić, hadezeju še ni uspelo okupirati reškega gledališča.

Pred kratkim se je zgodila še ena neprijetnost. Frljiću in njegovi partnerici, prav tako igralki, Lindi Begonja, so vlomili v stanovanje. Vlomilci niso odnesli nič, zato so sklepali, da je to bilo zgolj zastraševanje. Odziva na pismo igralca Vilima Matule, ki je pozval kolege in člane Hrvaškega društva dramskih umetnikov, naj se odzovejo na to zastraševanje, ni bilo.

Frljić se je te dni oglasil tudi na račun hrvaškega kulturnega ministra Zlatka Hasanbegovića, o katerem pravi, da je »filoustaški« in se še ni javno ogradil od tistega, kar je pisal v časniku Neodvisna država Hrvaška. Frljić je pozval kolege intendante, da gledališča za nekaj čas zaprejo vrata in tako pokažejo nezadovoljstvo nad kulturnim ministrom. Odzvala sta se intendanta splitskega in osiješkega gledališča (Goran Golovko in Božidar Šnajder) in dala vedeti, da Frljića ne podpirata.

Ko kolegi obmolknejo

Skoraj edini, ki ne kritizira Frljića, ampak ga celo podpira (z varne politične razdalje), je župan Reke, mesta, ki sicer slovi kot »rdeče«, Vojko Obersnel. »Ne pade mi na pamet, da bi interveniral v umetniško svobodo intendanta reškega gledališča,« je dejal.

Sam sem se kar nekajkrat pogovarjal s hrvaškimi igralci o tem, kaj si mislijo o Oliverju Frljiću. »Je medijski manipulator,« mi je dejal eden od igralcev, ki ni hotel biti imenovan. Tudi drugi, ki o Frljiću nima preveč dobrega mnenja, ni hotel biti omenjen. Zakaj? Odgovor se bržkone skriva v stanju duha na Hrvaškem.

Javno izraziti podporo ali se s Frljićem celo strinjati bi pomenilo lastno javno oži­gosanje. In spet je treba omeniti pismo Vilima Matule stanovskim kolegom. Zapisal je namreč, da se »nadaljuje molk, ki se je začel ob prvih grožnjah igralki Nini Violić, ki je javno podprla zahtevo za ne­imenovanje Zlatka Hasanbegovića za hrvaškega ministra za kulturo«.

»Ne, nisem optimist,« je za Delo dejal 40-letni Oliver Frljić. In strah ga je, da se bodo razmere še ­poslabšale.