Rok Vevar: Se bo sodobni ples živ izmazal?

Ob desetletnici plesne platforme Gibanica smo se pogovarjali z Rokom Vevarjem, članom umetniškega sveta Gibanice.

Objavljeno
20. februar 2013 14.27
Posodobljeno
20. februar 2013 17.00
*acr* OKROGLA MIZA - GLEJ
Zala Dobovšek
Zala Dobovšek

Danes se pričenja 10. izvedba slovenske bienalne sodobnoplesne platforme Gibanica. Njene programske smernice je zadnja štiri leta kot član umetniškega sveta sooblikoval tudi Rok Vevar, kritik s področja uprizoritvenih umetnosti ter zgodovinar in teoretik sodobnega plesa. V zadnjih letih se Vevar intenzivno ukvarja z zgodovinskim pregledom razvoja plesa na Slovenskem in ustvarja lastni avdio-vizualni arhiv, ki vsebuje plesne filme, posnetke predstav in dokumentarce o koreografih.

Leta 2009 ste postali član novega umetniškega sveta Gibanice, v katerem sta poleg vas tudi Goran Bogdanovski in Tamara Bračič Vidmar. Sočasno je platforma prešla pod okrilje Društva za sodobni ples Slovenije. Katere so bile prioritetne ideje nove zasedbe?

Slovenska sodobnoplesna platforma Gibanica je od leta 2003 na vsako liho leto plesno produkcijo zadnjega dvoletnega obdobja predstavila domači in mednarodni javnosti, plesna scena pa je opravila svoj sistematski pregled. Leta 2009 smo ocenili, da revijalen ali sejemski format plesnih platform v mednarodni festivalski krajini ni več tako popularen kot v 90. letih, zato smo sklenili, da bi v Slovenijo skušali privabiti več producentov mlajše generacije: prihajajočih producentskih imen s svežimi ambicijami in idejami. Z različnimi iniciativami smo skušali sodobnemu plesu zagotoviti večjo vidnost in prepoznavnost ter po Sloveniji okrepiti strokovna izobraževanja na področju plesnih estetik in produkcije. Ker je september 2008 svoje globalne razsežnosti začel kazati tako v domačih kakor tudi v mednarodnih kulturnih budžetih, naše strateške usmeritve po mojem mnenju niti približno niso uspele izkazati učinkov, ki smo si jih želeli.

V tem času ste ustanovili dva nova, pomembna projekta Mreža sodobnega plesa in Gibanica na turneji. Sodobni ples ste podvrgli decentralizaciji in ga poskušali vnesti v okolja, ki z njim še nimajo (dovolj) stika, kjer še niso seznanjeni z njegovo estetiko ali zgodovinskim razvojem.

Med drugim smo z Mrežo sodobnega plesa nevladnim organizacijam v Novem mestu, Kranju, Novi Gorici, Kopru in Mariboru zagotovili vrsto izobraževanj s področja produkcije ter plesne teorije in prakse, na Gibanici na turneji pa smo v omenjenih mestih (razen v Mariboru) združili izobraževalne in umetniške programe v mini festivale. Povsod smo si prizadevali k sodelovanju pritegniti lokalne javne zavode in nevladne organizacije, tudi gospodarske partnerje in ljubiteljske kulturne dejavnosti. Odzivi so bili zelo kontradiktorni in nepredvidljivi. A treba je povedati, da tako rekoč v vseh omenjenih mestih določena oblika sodobno-plesne dejavnosti že obstaja in da ples gledalcem ni tuj. V vsakem mestu smo srečali gledalce, ki takšne programe pogrešajo.

Pri teh dveh projektih ste se lotili pomembne, a tudi naporne geste približati sodobni ples občinstvu, ki tega umetniškega žanra ni vajen in se ga zato lahko posledično tudi boji oziroma ima do njega (neargumentiran) odpor.

Umetnost se mora nehati ukvarjati s pridobivanjem občinstev, ki čutijo do nje argumentiran ali neargumentiran odpor, kulturne in umetniške vsebine je treba zagotoviti ljudem, ki do nje čutijo afiniteto ali pa jo bodo s kontinuiranim zagotavljanjem umetniških vsebin šele začutili. A tudi te je treba o programih na pravi način obvestiti, se poukvarjati z njihovimi navadami ter jim vsebine predstaviti tako, da ne prihaja do neželenih nesporazumov. Gibanice na turneji so se udeleževali ljudje vseh generacij, resnejša analiza učinkov pri takih projektih pa ne proizvede kazalnikov prej kakor po treh ali štirih letih kontinuiranega strateškega dela.

Letos bo umetniški svet znova dobil nove člane. So »kratkotrajnejši« mandati dvorezni ali so pogoj za nadaljnjo vitalnost, ki jo sprožijo nove sile, sveže ideje?

Na področju sodobnega plesa je že dobrih 30 let jasno, kaj je tisto, kar bi bilo nujno ukreniti, da bi ta umetniška praksa dobila svoj legalni status in produkcijski sistem, ustvarjalci pa z delom zagotovljeno socialno varnost, zato si težko predstavljamo, da se bo bodoča ekipa Gibanice ukvarjala s čim drugim od tistega, kar je neobhodno. Morda je pri tem nova ekipa lahko samo bolj domiselna in spočita ter zaradi tega tudi bolj učinkovita. Hkrati pa menimo, da so menjave umetniških svetov in vodstev higienične za kulturni prostor.

Ne letošnji Gibanici bodo tri okrogle mize, kjer boste razprli problematiko zgodovinjenja in reflektiranja sodobnega plesa ter pretresli vprašanja umetniških kolektivov danes, njihove cilje, načine organizacije ter komunikativnost z občinstvom.

S kolegico Andrejo Kopač bova na Gibanici izmenično vodila tri okrogle mize. Na prvi, naslovljeni Sodobni ples in avtonomne plesne prakse, se bomo dotaknili sodobnega plesa skozi studijske ali funkcijske dejavnosti, ki v zgodovini plesa niso imele ambicije razultirati v umetniških delih in kulturnih produktih, a vendar so zelo odločilno vplivale nanje. Na diskusiji Zgibati trenutek – pisati ples se bomo poukvarjali s publicistiko, ki se je na mednarodnem področju sodobnega plesa v zadnjih desetletjih zelo razmahnila, hkrati pa se bomo vprašali, kakšne učinke v tej praksi pušča izumrla domača plesna kritika. Na okrogli mizi Časi in razlogi umetniških kolektivov v plesu in scenskih umetnostih pa bomo podiskutirali o tem, kaj nam skozi zgodovino in v aktualnem trenutku govorijo organizacije različnih tipov sodelovanja in kolektivov v scenskih umetnostih.

Kot izvrsten poznavalec razvoja plesa na domačih tleh imate podroben vpogled v njegovo zgodovinsko pozicijo, v zastoje in vrhunce. Če potegnete krivuljo, kakšna je ta v primerjavi z današnjo pozicijo sodobnega plesa pri nas?

Na to vprašanje je nemogoče odgovoriti, ne da bi bil zraven skrajno zoprn. V letu 2012 smo bili priča ukinitvi Centra sodobnih plesnih umetnosti, prve domače sodobno-plesne institucije, ki sta jo ugonobili nezaupljivost umetnikov samih, neoperativnost predhodne vlade in žlehtnoba aktualnih kulturno-političnih odločevalcev. Več kot polovica umetnikov in drugih delavcev na področju sodobnega plesa (v tem sektorju nima nihče stalne zaposlitve!) je trenutno s svojimi tekočimi računi globoko v limitu, če jim ga banke odobrijo. Plesalci v studijih ne zmorejo navleči nase dovolj volne, da si v nezakurjenih studijih, za katere ne morejo pokriti kurjave, ne bi pridelali poškodb pri delu na predstavah, za katere verjetno ne bodo plačani. Če je imel lani kdo od umetnikov po kakšnem nesrečnem naključju dobro finančno letino, bo letos s svojim dohodkom v glavnem pokril svoj mesečni pavšalni davek.

Ljudje so panični pred novo davčno administracijo, mrzlično se prijavljajo na okleščene domače in tuje razpise, da bi pridelali nekaj malega cekina, ali si skušajo zagotoviti vsaj kakšno plačano umetniško rezidenco v tujini, ki jim krije hrano, studijo in bivanje. Če imajo za potne stroške, raje skočijo na kakšno avdicijo v tujini, zraven pa skušajo ohraniti dostojanstvo in niso gotovi, če ni jamrarija morda del njihovih karakternih lastnosti. Ker so samozaposleni,vedo, da bi bilo dobro dobiti kakšno neobstoječo nagrado, da jim bo zagotovila podaljšanje statusa. Globoko v brutalni slovenski romantiki doktorja Prešerna se sodobni ples v tem trenutku ukvarja predvsem s tem, kako se bo živ izmazal. Umetniška kredibilnost mu v 90. letni zgodovini ni uspela zagotoviti statusa, ki bi si ga zaslužil. Občutkov, ki ga obhajajo ob misli na trenutno vladajočo garnituro, pa ne more izraziti, ker si ne more privoščiti stroškov kazni za širjenje sovražnega govora. To bi bila v grobem ta krivulja.