Nataša Tič Ralijan: S tega planeta ne bom odpadla

Mladostna, sveža, postavna kot kakšna punca pri dvajsetih. Zanimiva govornica, s katero lahko debatiraš tako o stanju samozaposlenih v kulturi kot feng šuju ali sajenju solate. Za sabo ima nešteto gledaliških iger in pojavljanj pred filmsko kamero; trenutno jo zaposluje Nekoč, ko nas ni bilo več v Lutkovnem gledališču v Ljubljani, ki prikazuje tematiko ločitve skozi otroške oči. »Predstava, ki bi jo slovenski otroci morali videti,« meni Nataša Tič Ralijan. »Da bi razumeli svoje starše oziroma sošolce, kaj preživljajo.« Veseli se današnjega večera, saj bo v Kinodvoru premiera filma Mama, v kateri igra glavno vlogo. Sicer pa je, kot pravi, v obdobju iskanja novih priložnosti. Igralskih, seveda, za to je bila poslana na ta svet.

Videti ste super! Kakšen je recept? Ali to naredijo petdeseta?

(smeh) A res? Jaz pa sem si pred nekaj dnevi rekla, joj, kako si se postarala v zadnjem letu. Kaj pa vem, takšen tip ženske sem, že kot najstnica sem imela težavo, da so punce okrog mene postajale ženske, jaz pa sem bila otrok. To pride prav zdaj. (smeh) Mogoče pomaga, da sem pri nekaterih zadevah kar pridna. Že več kot sedem let sem veganka, izvajam jogijske vaje, meditiram. Jem bolj raznovrstno in redno kot prej.

V družini ste edina veganka. Najbrž to pomeni dvojno kuharijo.

Ja, samo to so glede na druge sladki problemi.

Se še ukvarjate z biodinamičnim vrtnarjenjem?

Lani sem v tem času imela premiero predstave Nekoč, ko nas ni bilo več in sem ga zanemarila. Moj vrt je daleč, ven iz Ljubljane, v bližini Pivke. Ne vem, kako bo letos. Vse je odvisno od časa in financ. Zdaj mi ne gre najbolje, ostala sem brez dveh predstav in honorarjev. Na primer v Gledališču Koper smo nekaj mesecev študirali Shakespearov Vihar, premiero, ki bi morala biti aprila, so zaradi bolezni prestavili na jesen.

Najbrž je kar težko biti svobodni igralec. Zanimivo pri vas je, da ste bili zaposleni, celo v najvidnejši nacionalni instituciji SNG Drama Ljubljana, pa ste se odločili za samostojno pot.

Takrat mi je šlo dobro in svoboda je res lepa stvar. V svojem poklicnem življenju sem izkusila vse: udobje zaposlitve, zlate čase svobodnjaštva in krizo. Ta se mi dogaja zdaj, ko imam veliko izkušenj, ko sem »roba za ponucat«, ko bi pričakovala veliko možnosti izbire. Žal pa na trgu ni veliko zadev, amaterji so zavzeli precej igralskega prostora, cenejši so. Če nisi vključen v abonmajsko predstavo, je kar tvegano. Kulturni domovi ne vzamejo nečesa, če niso prepričani, da bodo s tem napolnili dvorane.

Komercialno uspešne so komedije. Vi ste v tem zelo dobri, ta žanr vam je blizu. Kako to, da se ga ne lotite?

Ja, mi je blizu in to bi delala, vendar sem pričakovala, da bo zdaj obdobje z malo več vsebine. Želim si česa globljega, poduhovljenega, da bi bilo za dušo, ne le za smeh. Zelo sem zahtevna, vedno hočem, da je v predstavi tisto še nekaj.

Doma imate odlično pomoč, Gašperja Tiča.

Zelo je zaseden in zame je že pisal. Prav je, da je uporabil svoj talent, zbral energijo in ideje ter za Gledališče Koper ustvaril Trio.

Obdobje, v katerem sem, se človeku mora zgoditi. Je nekakšna streznitev; nekaj časa sem bila zaskrbljena, nato tolerantna, zdaj zaupam. S tega planeta ne bom odpadla. Kaj se bo že našlo, nisem sama na tem svetu. Seveda je težko. Želim biti ustvarjalna, ni pa kanala, skozi katerega bi lahko to izrazila. Nisem ne v poslanstvu in ne služim.

Ne vem, kaj se je zgodilo naši družbi, toda ustvarjalnost in intelektualno delo nista cenjena. Ljudje za to niso več pripravljeni plačati. Cenjena je urna postavka snažilke, vodoinštalaterja, mehanika.

Zanimivo, kako materialistični smo postali, toda s tem manj svobodni in bolj zategnjeni, bolj kot subtilnosti so nam všeč banalnosti. In tu jaz nisem doma.



Kazalec tega so resničnostni šovi. Noro, kolikšno priljubljenost dosegajo.

Ljudje živijo v gatah tistih, ki so se dali na razpolago zato, da bi se nam kaj dogajalo. Pravzaprav nas hočejo prepričati, da sami ne zmoremo živeti svojega notranjega dogajanja, da nujno potrebujemo impulz od zunaj. S tem, ko nam ga dajejo, nas ubijajo, poneumljajo. Namesto da bi mi notranje razvijali svoje potenciale, kvaliteto …



… užitke ...

… nas prepričujejo, da nismo samostojni, da potrebujemo njih, da nam morajo drugi povedati, kako in zakaj, da nas morajo nenehno zabavati. Niti eno uro ne smeš biti sam.

Želim si narediti projekt Molilec/Orant, pa ne komercialen, tak, za dušo, pravzaprav sem že zaprosila za pomoč na MOL, mogoče malo podoben filmu Mama Vlada Škafarja. Ko sem film gledala na interni projekciji, sem bila šokirana, kako samo sem se počutila. Vladu sem po tem povedala, da je prav nesramen, da me je kot gledalko slekel in postavil v prazen prostor. V filmu ni ničesar! Ni hitrih kadrov, divjanja, nihče se ne strelja. Gledaš majhne premike in ne veš, ali bi pri tem dihal, sprašuješ se, ali je to normalno, kaj naj si misliš … Ego je šokiran, ker je slečen. Ni materiala, da bi zabaval. Prav noro! Kot da bi se srečala sama s sabo na točki, ki je nisem želela videti. Seveda je pa tudi veliko prelepih kadrov, ki božajo.

Moj prej omenjeni projekt bi se posvečal notranjim impulzom, temu, kako greš vase. Seveda, moliti ne moreš navzven.

Pa mislite, da vam bo s to predstavo uspelo, glede na to, da množice sedijo doma pred televizijo ob resničnostnih šovih ali drvijo v razne dvorane na pogosto zelo banalne komedije? Zdi se, da jih je težko prepričati, če ni golote, preklinjanja, šokiranja. Težko jih je prepričati, naj se poglobijo vase.

Zavedam se, da so takšni projekti zanimivi le za določen krog ljudi. Vendar sem optimistična, kot umetnica moram narediti korak, ne smem si reči, to ne bo šlo. Če sem z Ano Lizo podirala meje ženskega humorja, moram zdaj pomagati sebi in svetu, da se odkrijemo. Čutim se odgovorno za to, dolžna, da nekaj naredim, prispevam k tej družbi, čeprav prostor in čas temu nista najbolj naklonjena. Nekateri pač malo prej občutimo potrebo po tem, da se povežemo s sabo in kozmosom, drugi pozneje ali pa v katerem od prihodnjih življenj.

O poglabljanju v svojo notranjost in samospoznavanju govori tudi prej omenjeni film Mama, katerega premiera je prav danes, to je 12. aprila, zvečer v Kinodvoru. Igrate mamo, ki hoče hčerko rešiti pred samouničevalnimi težnjami tako, da jo odpelje v osamo, v odročno vasico. A v tej težnji po reševanju svojega otroka mama nekako rešuje tudi sebe s poglabljanjem vase. Ste med snemanjem vi kot Nataša v sebi odkrili kaj novega?

Ja, tudi med snemanjem sem se počutila samo in osamljeno, čeprav se mi je sprva zdelo frajersko, da sem se morala prepustiti, ker sem sicer zelo natančna, vse si zapisujem. Način dela Vlada Škafarja je bil tak, da mi ni vnaprej povedal ničesar. Nisem poznala scenarija, sosledja, brezskrbno, kot kakšna princeska, sem morala zaupati, da me oblačijo v pravi kostum … Izoliral me je od ekipe, da sva držala stanje odrezanosti, na začetku snemanja tudi z Vido Rucli, filmsko hčerko, nisem smela komunicirati. Postajala sem malo »nervozna«, ker nisem imela kontaktov. Takšnega odnosa mati-hči ne poznam, saj imam s svojo mamo in otrokoma popolnoma drugačnega.

Pa težko mi je bilo, ker nisem vedno resna (smeh), vsake toliko moram povedati kakšno šalo. K sreči mi je uspevalo skrivoma najti koga v ekipi, da sem to naredila. (smeh)

Med ustvarjanjem filma Mama sem v sebi odkrila marsikaj. V nas sta dve osebi, sicer povezani med seboj, a vseeno vsaka živi svoje življenje. Smo pač del civilizacije tavajočih duš.

Izgubili smo stik s seboj, s svojim bistvom.

Nihče nas ne uči živeti bistva. Živimo površinsko, in takoj ko malenkost zlezemo spodaj, se ustrašimo, saj menimo, da je nekaj narobe, ker je tam tišina. Pojavita se nemir in panika, ker nismo sposobni sprejeti tišine in miru. Ni nam prijetno, čeprav bi se morali predati in uživati. Bojimo se biti popolnoma sami.

V filmu Mama je kader z dolgo tišino, kar mi je povzročilo občutek razgaljenosti in samote. Nekaj podobnega sem doživela nekoč v nekem zelo prijetnem mestu: občutek popolnega niča. Nisem ga mogla vzeti kot nekaj pozitivnega, bilo je tako grozno, da sem si prižgala cigareto – takrat sem še kadila – se usedla v avto in se prestrašena odpeljala domov.

V dobi različnih šumov je težko živeti sam s seboj. Kajti, najprej moraš razčistiti sam s seboj, šele nato z drugimi. In to ni lahko.

To se lepo kaže v partnerskih odnosih. Sprva so zelo površinski, prevladuje seksualna privlačnost. Potem pa naenkrat trčita dve nepospravljenosti, ves nered butne na plan. In če gre za dva odmerka, je res težko.

Že kot otroke bi nas morali naučiti, da smo lepi, da smo božanska bitja; namesto tega nas nabijejo s predsodki in kompleksi, ki jih vse življenje pokrivamo, da ne bi bili vidni. In bolj ko jih pokrivamo, bolj so zasmrajeni. Ne le kot partnerji, tudi kot starši smo zmedeni. Najprej obstaja neznanska radost, potem pridejo prvi šoki. Se ne počutiš dobro, ne spiš, si nezadovoljen, hormoni nihajo. Otroci odrastejo in dobijo svoj jaz, v tem bi morali videti lepoto in možnost lastne rasti, a se samo še bolj zapletamo. Ni čudno, da so v ZDA zaradi vsega tega odkrili super posel: terapevta, psihiatra, psihologa.

Imate vi kaj drugačen odnos do svojih sinov Gala in Tosje, kot so ga imeli vaši starši do vas?

Mislim, da ja. Razlika je že v tem, da je moja mama imela dve hčerki. Ker sem drugače živela od nje, so drugačni tudi moji pogledi na arhetipe. Zagotovo sem nekatere vzorce pobrala pri njej, se pa moram sama boriti s tem, kar menim, da je prav. Ob tesnejših zvezah – s starši, partnerjem, otroki – smo prisiljeni v samorast, samovzgojo, delo na sebi. Če tega ne počnemo, zapravimo priložnost namena, zakaj smo tu.

Zavedam se, da je žensko telo narejeno za rojevanje. Vendar pa smo civilizacija, ki ženskosti ne zna ne pravilno živeti ne umestiti ne opevati ne uživati. Iz potrebe, da bi izstopili iz zveriženosti, izhaja emancipiranost. Vendar poanta ni v nenehnem boju, ampak v tem, da si. Šele pri 40, 50 letih sem se začela učiti biti ženska in biti mati in kako to premagovati. Smisel življenja žensk pa ni le biti mati; smisel je biti – kar koli v odnosu do sebe in do drugega. V tem življenju, logično se mi zdi, da naj bi jih imeli več, ne bom pa za to dala roke v ogenj, imaš neki namen, nekoč boš imel pa drugega. Pomembno je, da ga odkriješ in izvajaš. Vsak ima svojo nalogo: biti ženska, biti moški, biti odrasel, biti soudeležen v svojem okolju. Nismo zaman tukaj.

Danes se mi zdi pomembno vprašanje, kaj sploh je še moško in kaj žensko. Meje so zabrisane, vlada zmeda, kdo sploh je še kaj oziroma kdo in kaj naj bi sploh bil.

Nima se več smisla zatekati k starim tradicijam in arhetipom, saj imamo pri odklonih težave. In potem se vse življenje ukvarjamo s tem. Najbrž pa je to naš namen: na ta svet smo prišli nepopolni in nekaj je pač treba delati. Novi časi so, a brez duhovnega pogleda nam ne bo uspelo doseči boljšega Novega.

Februarja so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili dramo Dunsinane, v kateri se v vlogi otroka vojaka pojavi vaš najmlajši Tosja. Kakšni so bili občutki videti otroka na odrskih deskah resnega gledališča?

(Nataši se zasvetijo oči, op. p.) Bila sem prijetno presenečena, koliko teksta je imel in kako dobro mu je šlo. Bil je prezenten, glasen, hkrati vesten in otroško lahkoten. Sprva sva z Gašperjem omahovala, ali naj mu pustiva uresničiti njegovo veliko željo po igranju. Potem pa sva si rekla, da ga bo po izpolnitvi mogoče minila. No, zdaj ko ima izkušnjo, bo zanimivo videti, ali ga bo še bolj zagrabilo ali ima dovolj.

Pa si sploh želite, da bi ga »zagrabilo«? Doma sta že dva umetnika, vaš starejši sin Gal obiskuje srednjo oblikovno šolo.

Naj počne, kar mu je namenjeno in kar ga bo veselilo. Če sem sebi omogočila določene stvari, jih moram tudi njemu. Zavedam se, da bo vedno bolj samostojen in da se bo sam odločal o sebi. Lahko mu le svetujem.

Takoj po srednji šoli se tudi vi niste odločili za igralstvo. Celo na Cestnem podjetju v Kopru ste delali.

Ja, ampak le prakso.

Študirati ste začeli na višji upravni šoli, šele čez čas ste šli na AGRFT. Vam je kdaj žal, da niste izbrali česa reciva temu oprijemljivejšega?

Ne. Sicer me veseli kup reči, razmišljala sem o študiju arheologije in vinogradništva, privlačijo me zemlja kot nosilka zdrave prehrane, duhovnost, antropozofija, biodinamika, zanimam se za feng šuj … Iz tega sem opravila dveletni tečaj, vendar nisem dovolj suverena, da bi ga poučevala. To sem naredila zase, ideje in nasvete delim s prijatelji.

Ugotovila sem, da moram ostati v igralstvu, čeprav se mi dogajajo luknje. Mogoče tudi zato, ker sem se iskala drugje. Tega ne jemljem kot nekaj slabega, dobro je, da se človek vsake toliko časa zapelje, četudi na stranpot. A nekaj je treba izpustiti iz rok, da lahko pride kaj novega.

Kaj se je zgodilo z Ano Lizo? Med fotografiranjem ste nam pokazali, da ta koketna, zabavna gospodična še vedno živi v vas.

(smeh) Vsake toliko časa še nastopa, čeprav si zaradi moje dioptrije vedno teže prilepi umetne trepalnice in se namaže postrani.