Saša Pavček: izpovedovalka resnice Slikah z usmrtitve

Za zaključek sezone bodo jutri zvečer v ljubljanski SNG Drami na velikem odru premierno predstavili slovensko praizvedbo najpogosteje uprizarjane igre najbolj evropskega britanskega dramatika Howarda Barkerja (1946) ­Slike z usmrtitve (Scenes from an Execution), ki je bila leta 1984 prvič predvajana na BBC kot radijska igra (Radio Slovenija jo je leta 1986 izvedel v prevodu Janeza Gradišnika in režiji Rosande Sajko).

Peto uprizorjeno Barkerjevo besedilo na Slovenskem (po Nepredvidljivih posledicah leta 1994 v SLG Celje, Ljubezni drugega moža leta 1995 
v PDG Nova Gorica, Evropejcih leta 1999 in Uršuli leta 2000 v ljubljanski SNG Drami) je v prevodu Zdravka Duše ter ob sodelovanju dramaturginje Darje Dominkuš, scenografinje in kostumografinje Sanje Jurca Avci in skladateljice Cathy Milliken postavila na oder režiserka iz Avstralije Lindy Davies.

V slovenski praizvedbi Slik 
z usmrtitve igrate nosilno vlogo slikarke Galactie, pri kateri je beneški dož naročil upodobitev znamenite pomorske bitke pri Lepantu (1571), toda ona svoje slikarske umetnosti ni pripravljena podrediti slavilnim pričakovanjem posvetne in cerkvene oblasti. Kako ste se lotili vloge, ki je postavljena v čisto določen zgodovinski prostor in čas, vendar govori o univerzalnih razmerjih med umetnikom in oblastjo, žensko, patriarhalno družbo in podobno?

Preden sem se poglobila v Barkerjevo dramo, sem prebrala zgodbo o sodnem procesu pri posilstvu zgodnje baročne slikarke Artemisie Gentileschi (1593–1635), o kateri sem šele pozneje izvedela, da jo je dramatik izbral za model Anne Galactie. Vznemirilo me je kruto zasliševanje Artemisie, ki je posilstvo prijavila, okrivila zločin in zahtevala, naj se njena krivica opere s poroko. Fasciniralo me je, da je v sebi zbrala moč za v svojem času tako tvegan upor ter da se je upala zoperstaviti kot ženska, slikarka, človek, ki zahteva odgovornost. Kljub slabemu izidu je svojo življenjsko in umetniško pot nadaljevala zelo svobodno in neuklonljivo.

Besedilo Slik z usmrtitve je tako močno, obsežno in večplastno, da je bil študij vloge Galactie strahovito garaško in hkrati čudovito delo. Kot protagonistka sama odgovarja na vprašanje kritičarke Rivere o umetniškem navdihu, je ta prigaran 
v lastnem potu. V dveh mesecih študija mi je bil prav ta njen odgovor v določeno uteho, saj je vloga obsežna po besedilnem in pomenskem volumnu, po moči in strastnem predajanju resnici. Ne samo po resnici umetniškega izraza, tudi po človeški angažiranosti. Državno naročilo zanjo ni spodbuda za stvaritev po pričakovanju oblasti –
glorifikacija zmage, marveč hoče izpovedati lastno stališče: bitka je pokol, krik krvi, strasten apel po odgovornosti ob smrti tisočih. Slikarka s čopičem obsodi zločin in obrne pogled na 'zmagovito' vojno. Zaradi tega naleti na spor z oblastjo, a kljub vsemu vztraja pri svojem umetniškem in etičnem prepričanju, četudi mora zaradi tega v ječo. Vztraja pri svobodi umetniškega izraza in se hkrati bori za politično resnico.

Zanimiva je tudi zgodba njene polnokrvne ljubezni z mlajšim ­slikarjem Carpeto, ki jo v odločilnem življenjskem trenutku izda kot žensko in kot umetniško ­kolegico.

Prikazano je njeno erotično živ-ljenje, saj se kot ženska srednjih let strastno in popolnoma predano zaljubi v mlajšega moškega. Toda taka je na vseh življenjskih področjih – predana, celovita in brez slehernega preostanka. Sama niti ne izve, da jo je Carpeta izdal. Za to izve samo občinstvo. To je velika ljubezen njenega življenja, brez dvoma. Galactia ima v igri dve hčerki. Sama pravi, da je že pri dvanajstih prvič rodila, očitno je, da ni sprejemala vedenjskih omejitev tedanje dobe in zapovedanega moralnega bontona Rimskokatoliške cerkve. Intuitivno sledi svojemu geniju, lastni izpovedi in eruptivnosti, ki jo skupaj vodijo v dramatične vrhunce, padce in življenjske prelome. Marsikaj počne v navalu čustev, s strastno zaverovanostjo v svoje umetniške vizije, a hkrati tudi hladno in odločno brani neodtujljivo pravico do svojega načina življenja in izražanja. Bori se proti hipokriziji.

S svojo zvestobo prvinski človeški naravi, čutnosti, telesu, čustvenosti in intuiciji je Galactia sposobna seči globlje in dlje v pojave, ki bi jih drugi radi pragmatično prikrili, zamolčali, ter uzreti grobo, kruto in neprijazno resnico sveta, ki je poln nasilja, bolečine in trpljenja.

Poleg tega nosi še kanček črnega, sarkastičnega humorja ter avtorjeve (samo)ironije. To je moje tretje uprizorjeno Barkerjevo besedilo –
po Evropejcih in Uršuli – in mi ponuja najzahtevnejšo in najbolj kompleksno vlogo doslej. Nalaga mi oživitev ženske, ki se ne ozira na okolje, ki je sicer arogantna, pa tudi izjemno ranljiva, strastna in samoljubna, ki svoj ego, ponos in talent občuti tako močno, da se ne ozira na svoje hčerke in na žrtve, ki jim mimogrede kdaj stori tudi krivico.

Za svoje ustvarjanje ne išče in ne potrebuje zunanje potrditve.

Ne, išče samo resnico v svojem slikanju, hkrati izraža resnico 
o umazaniji vojne, izmučena od naporov in ječe upa, da bo v ljudeh umetnina vzbudila upor proti vojni in nasilju oblasti. Pri tem se nam ponuja misel, da je morda vsak od nas po svoje kriv za strahote sveta, ker se ne opredeli, angažira, ker se preveč menimo le za lastno udobje. Da je za človeštvo pogubno pomanjkanje strpnosti v sobivanju. Da je nujna dopustitev drugačne vizije –
tudi v umetnosti – in drugačnega načina življenja od ozke konvencije. Slikarko namreč ponižujejo zaradi njenega videza, razbrzdanega življenja, neuklonljivosti, nespravljivosti … Kritikom, državi in cerkvi se zdi vtikanje v zasebnost in izvirnost umetnice legitimno početje, saj so jo vendar plačali, torej naj dela, kot hoče naročnik!

Barker velja za najbolj evropskega oziroma kontinentalnega britanskega dramatika, ki pogosto tankočutno in prepričljivo spregovori prav skozi značaj ženske.

Je izjemen dramatik, ki postavlja polnokrvne in večplastne ženske značaje v središče dramskega dogajanja. Hvalabogu, da obstaja dramatik, ki tako inteligentno in čustveno izpisuje like, s tem omogoča igralkam izpovedne priložnosti, ki so žal redke. Veseli me, da so njegove ženske močne in feminilne obenem.

Besedilo je bilo najprej napisano za radio, kjer je igrala nosilno vlogo Glenda Jackson.

Ona je pozneje to vlogo igrala tudi v gledališču. Morda je zaradi izvornega pisanja za radio opazen poudarek na ostrini dialoga in lepoti jezika, toliko metafor, misli, notranjega dogajanja! Čeprav vse poteka drugače kot pri Shakespearu ali Čehovu, me Barker enako navdušuje kot onadva.

Kakšna so vaša pričakovanja pred premiero?

Oživljamo zgodbo o umetnici, ki hoče s poštenim delom in z iskanjem resnice iz sebe izvleči največ: biti ona sama in povedati neprijazno resnico o svetu. Zdramiti otopelost. Najti sočutje do soljudi, ki doživljajo krivice, smrt. To me vodi. Če odmislimo poklic umetnice, besedilo govori tudi o položaju žensk, ki se neprestano za nekaj borijo, ne glede na poklic, poslanstvo, kraj bivanja na zemlji, religijo in podobno.

Mislim, da predstava lahko pove, da noben iskren, pošten boj za tisto, v kar iskreno verjameš, ni zaman. Tudi na sami ustvarjalni poti je pomembna vera v lastno početje, dovoliti si tvegati in sprejeti odgovornost za svoje početje. Galactijina slika je sicer obstala v muzeju, kar ni pravo poplačilo za ves njen trud, toda iz romarja, ki je sedemkrat prišel občudovat njeno sliko, je mogla izvabiti iskrene solze. Igralsko delo je minljivo, nobene večnosti umetnine slike, le hip. Če se bo gledalec za hip zamislil, če se bo za hip nekaj zganilo, je bila vera v smisel gledališča potrjena.