Tiskane izdaje
Slavna italijanska mezzosopranistka Cecilia Bartoli je pred leti postala umetniška voditeljica salzburškega Binkoštnega festivala, ki je bil včasih Karajanova poslastica.
Letos je uvrstila v program Rossinijevo Pepelko in jo po dveh binkoštnih predstavah zdaj še petkrat ponovila. Uspeh premiere je bil navdušujoč, z burnimi ovacijami in cepetanjem v polni Hiši za Mozarta.
Uspeh predstave, ki jo poleg Don Giovannija, Kavalirja z rožo in Trubadurja lahko ocenim s štiri do pet, hkrati pove, kako uspešen je bil letošnji operni program v Salzburgu (še izjemna koncertna izvedba Donizettijeve Favorite, Schubertove zgodovinske opere Fierrabras in noviteta Charlotte Salomon o življenju nemško-judovske slikarke, ki je končala svoje mlado življenje v Auschwitzu).
Pepelka je imela srečno roko z vsemi izvajalci, morda še najbolj z režiserjem, mladim Italijanom Damianom Michielettom, ki se je v Salzburgu proslavil z režijo La Bohème (2012) in Falstaffa (2013). Michieletto je velik up nove generacije operne režije.
Doma je iz Benetk, študiral pa je tako na beneški univerzi kot v Milanu, kjer je že režiral v Scali, sicer pa še na mnogih italijanskih in drugih najpomembnejših evropskih odrih (London, Pariz, Ženeva, Amsterdam).
Michieletto ni sam, ampak ima dobre sodelavce, kot so scenograf Paolo Fantin, kostumograf Agostino Cavalca, oblikovalec luči Alessandro Carletti, videodizajn Rocafilma ter kajpada glasbeno vodstvo dirigenta Jean-Christopha Spinosija z njegovim Ensemble Matheus, igralskimi statisti in zborom Dunajske državne opere.
Režiser in scenograf sta oblikovala vseskozi privlačno, moderno in prepričljivo predstavo, v kateri se s preprostim manevrom odrske vertikale en interier dvigne (ali ostane) in drugi, manjši, spusti vanj, tako da ni težko prepoznati »potovanja« na dvor iz sicer revnejše hiše treh sestra oziroma Pepelke kot polsestre in hčerke očeta, ki je ne le ne mara, ampak zanika.
Sodobno okolje
S spremembo ambienta se hitro lahko zgodi vse, kar si je režiser zamislil, in to je naredilo na gledalce kar se da prepričljiv vtis. Ne gre več za pravljico o Pepelki in njenih dveh polsestrah, ampak za sodoben svet družinskega, statusnega, položajnega, karakternega, družabnega rivalstva, naprezanja in ponujanja (obe sestri sta skrajno karikirani in bolj kot ne groteskni), z eno izjemo – mladenko Pepelko kot najnižjo delavko v nekem bifeju, ki pa je naravno človeško dobrega srca, polna občutja in sočutja.
Ta vidik je še posebej uspešen, ker je Cecilia Bartoli kot Pepelka tako rekoč neponovljiva, tako igralsko kot glasbeno, če spomnim na njene vokalne koloraturne vragolije, ki spravljajo ljudi v trans.
Zgodbeni razvojni lok in razplet je režiser naredil mojstrsko, tako da bi v njegovi režiji težko našel kakšno napako; predvsem me navdušuje dejstvo, da je s sodobnim pristopom (na primer socialni vidik, punkovska scena v ozadju, prihod avtomobila s princem kar skozi garažna sicer steklena vrata, čaranje s premikom pohištva, ugrezanjem in dviganjem rekvizitov in ljudi ...) do opere kot moderne ali aktualne glasbene zvrsti bil prepričljiv, za razliko od nekaterih, ki so si želeli biti na vsak način sodobni, a so ostajali neprepričljivi in so naredili slabe predstave!
